Page 47 - Zabukovec Baruca, Petra. 2020. Z odgovornostjo do družbenih spremembv smeri trajnostno odgovornega razvoja. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 47
Prerez družbenih sprememb v turizmu 47
motivacijami, izkušnjami in okolji (Cohen 1979). Postmodernisticˇno
poudarjanje raznovrstnosti in prilagodljivosti turisticˇnih izkušenj je
odziv na tendenco modernisticˇnih teorij, ki družbo obravnavajo kot
celoto.
Ena izmed družbenih kritik modernega turizma se nanaša na tu-
rizem kot simptom, ki je zajet v konceptualnem pristopu dojemanja
notranje turisticˇne izkušnje in doživljanja turista, ki je obravnavan
kot trivialen in površen (Barthes 1972; Boorstin 1964). Nasprotni pri-
stop zastopa MacCannell (1973), ki je turisticˇno doživetje teoretsko
zasnoval kot pomenljiv sodoben ritual, ki si prizadeva za verodostoj-
no izkušnjo. Sociološki diskurz postmodernega turizma se v podob-
ni polarnosti predhodne teorije modernizma nadaljuje. Dve teore-
ticˇni smeri postmodernega turizma se odvijata v kontekstu »simu-
lativnega« in »drugega« (Munt 1994). Simulativna smer je osredoto-
cˇena na analizo izkušnje »hiperrealnosti« posameznika in se pri tem
nanaša na simulirane zabavišcˇne parke ter druge umetne in ponare-
jene znamenitosti kot tipicˇna postmoderna okolja (Baudrillard 1983;
Featherstone 1991; Lash in Urry 1994). Razumevanje »drugega« post-
modernega turizma se odraža v iskanju pristne in avtenticˇne izkuš-
nje ter opozarja na vse vecˇjo privlacˇnost naravnega in podeželskega
okolja (Munt 1994; Urry 1990). Pri tem »simulativna« smer postmo-
derne sledi Boorstinovemu izrazu »ponarejenih in lažnih dogodkov«
(1964), »drugi« pa sledi argumentom, ki jih je izpostavil MacCannell
(1973) v povezavi z iskanjem avtenticˇnosti.
Ekološka zavest v turizmu
Ekološka senzibilnost v odnosu do narave je v postmodernizmu iz-
raz izgube zaupanja v znanstveno raziskovanje narave, ki je v mo-
derni vodila do univerzalnega napredka na racˇun izkorišcˇanja in s
tem do narašcˇajocˇega tveganja za okolje (Kirn 2004). Prizadevanja
ekološko ozavešcˇenih turistov se odvijajo v smeri ohranjanja narave,
zavedajocˇ se pomena soodvisnosti cˇloveka in narave. Odnos do na-
rave se izraža v obcˇutljivosti, iskanju vira resnice in avtenticˇnosti ter
z dvigom zavesti med dolocˇeno populacijo potrošnikov v vlogi turi-
stov, ki se zavedajo težav in so cˇedalje dovzetnejši ter bolj ozavešcˇeni
glede lastnega vpliva na okolje, povezanega z nacˇinom preživljanja
prostega cˇasa (Krippendorf 1987).
Na oblikovanje in dvig ekološke zavesti so vplivali soocˇanje in ob-
cˇutenje posledic obremenjevanja okolja ter pozivi in akcije posame-
motivacijami, izkušnjami in okolji (Cohen 1979). Postmodernisticˇno
poudarjanje raznovrstnosti in prilagodljivosti turisticˇnih izkušenj je
odziv na tendenco modernisticˇnih teorij, ki družbo obravnavajo kot
celoto.
Ena izmed družbenih kritik modernega turizma se nanaša na tu-
rizem kot simptom, ki je zajet v konceptualnem pristopu dojemanja
notranje turisticˇne izkušnje in doživljanja turista, ki je obravnavan
kot trivialen in površen (Barthes 1972; Boorstin 1964). Nasprotni pri-
stop zastopa MacCannell (1973), ki je turisticˇno doživetje teoretsko
zasnoval kot pomenljiv sodoben ritual, ki si prizadeva za verodostoj-
no izkušnjo. Sociološki diskurz postmodernega turizma se v podob-
ni polarnosti predhodne teorije modernizma nadaljuje. Dve teore-
ticˇni smeri postmodernega turizma se odvijata v kontekstu »simu-
lativnega« in »drugega« (Munt 1994). Simulativna smer je osredoto-
cˇena na analizo izkušnje »hiperrealnosti« posameznika in se pri tem
nanaša na simulirane zabavišcˇne parke ter druge umetne in ponare-
jene znamenitosti kot tipicˇna postmoderna okolja (Baudrillard 1983;
Featherstone 1991; Lash in Urry 1994). Razumevanje »drugega« post-
modernega turizma se odraža v iskanju pristne in avtenticˇne izkuš-
nje ter opozarja na vse vecˇjo privlacˇnost naravnega in podeželskega
okolja (Munt 1994; Urry 1990). Pri tem »simulativna« smer postmo-
derne sledi Boorstinovemu izrazu »ponarejenih in lažnih dogodkov«
(1964), »drugi« pa sledi argumentom, ki jih je izpostavil MacCannell
(1973) v povezavi z iskanjem avtenticˇnosti.
Ekološka zavest v turizmu
Ekološka senzibilnost v odnosu do narave je v postmodernizmu iz-
raz izgube zaupanja v znanstveno raziskovanje narave, ki je v mo-
derni vodila do univerzalnega napredka na racˇun izkorišcˇanja in s
tem do narašcˇajocˇega tveganja za okolje (Kirn 2004). Prizadevanja
ekološko ozavešcˇenih turistov se odvijajo v smeri ohranjanja narave,
zavedajocˇ se pomena soodvisnosti cˇloveka in narave. Odnos do na-
rave se izraža v obcˇutljivosti, iskanju vira resnice in avtenticˇnosti ter
z dvigom zavesti med dolocˇeno populacijo potrošnikov v vlogi turi-
stov, ki se zavedajo težav in so cˇedalje dovzetnejši ter bolj ozavešcˇeni
glede lastnega vpliva na okolje, povezanega z nacˇinom preživljanja
prostega cˇasa (Krippendorf 1987).
Na oblikovanje in dvig ekološke zavesti so vplivali soocˇanje in ob-
cˇutenje posledic obremenjevanja okolja ter pozivi in akcije posame-
