Page 57 - Zabukovec Baruca, Petra. 2020. Z odgovornostjo do družbenih spremembv smeri trajnostno odgovornega razvoja. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 57
Trajnostna odgovornost turizma 57
tislovnosti Weaver (1998) izpostavlja, da gre za neutemeljen in nepo-
šten pristop.
Pomembna oblika pravicˇnega turizma prispeva k odpravljanju re-
všcˇine in je znacˇilna predvsem za destinacije v državah v razvoju. Pri
tem uveljavlja nacˇelo, ki poudarja splošen razvoj turizma na nacˇin,
da vkljucˇuje prakse, ki so pomembne za revnejše prebivalstvo, in je
usmerjen v odgovornost za ekonomsko in družbeno blaginjo, ki za-
gotavlja potencialni odziv in poziv po vkljucˇenosti revnih državlja-
nov. Pogosta težava je v tem, da je revnim onemogocˇen dostop do
turistov. Priložnosti za izboljšave so pogojene z usposabljanjem, ki
jim omogocˇi vkljucˇitev v turisticˇni sistem na razlicˇne nacˇine; z lokal-
no obrtjo, interpretacijo kulturne dedišcˇine, vodenimi izleti, zgodo-
vinskimi ogledi in podobno. Te priložnosti jim omogocˇijo dvig nad
prag revšcˇine (Holden 2006). Tudi pri tej vrsti turizma so pasti in ne-
gativni vplivi, predvsem v izkorišcˇanju revnih prebivalcev.
Izpostaviti velja tudi obliko turizma, ki temelji na upravljanju sku-
pnosti, ki se je tudi pojavila kot protiutež ekonomski in družbeni se-
gregaciji v državah v razvoju. V tem primeru gre za zmanjševanje ne-
gativnih vplivov globalizacije in vrzeli med svetovno periferijo in je-
drom. Sposobnost, da živimo skupaj, je v veliki meri odvisna od za-
znane legitimnosti ljudi z mocˇjo na obeh straneh, na lokalni in glo-
balni ravni. Odgovornost je skladna z nacˇeli pravicˇnosti in trajnosti,
zato vzpostavitev redistribucije bogastva in mocˇi predstavlja poten-
cialen nacˇin doseganja legitimnosti in možne rešitve za sobivanje.
V turizmu gre za participacijo deprivilegiranih pripadnikov skupno-
sti v državah v razvoju pri upravljanju in dolocˇanju stopnje razvoja
turizma v njihovi regiji. Lokalno prebivalstvo je deležno denarnih in
drugih nadomestil v zameno za delitev okolja s turisti. Skupnostni
turizem je eticˇen, saj skrbi za pravicˇno razdelitev koristi od turizma
ter spoštovanje pravic lokalnega prebivalstva (Smith in Duffy 2003).
Uveljavlja se tudi oblika volonterskega turizma, ki vkljucˇuje kom-
binacijo potovanj in prostovoljnega dela z dobrodelnim namenom,
pri cˇemer turisti, ki se za tovrstno obliko turizma odlocˇijo, v zame-
no pricˇakujejo bolj izpolnjujocˇo izkušnjo in obcˇutek, da so nekaj
prispevali k ohranjanju lokalnega okolja (Smith in Duffy 2003). Pro-
stovoljci turisti namrecˇ bodisi posamezno ali v skupinah delajo na
podrocˇju razvoja ali ohranjanja kulturne dedišcˇine, naravnega oko-
lja in drugih socialnih projektov. Poleg neposrednih ucˇinkov ima lah-
ko volonterski turizem tudi manj opazne posredne vplive na lokalno
tislovnosti Weaver (1998) izpostavlja, da gre za neutemeljen in nepo-
šten pristop.
Pomembna oblika pravicˇnega turizma prispeva k odpravljanju re-
všcˇine in je znacˇilna predvsem za destinacije v državah v razvoju. Pri
tem uveljavlja nacˇelo, ki poudarja splošen razvoj turizma na nacˇin,
da vkljucˇuje prakse, ki so pomembne za revnejše prebivalstvo, in je
usmerjen v odgovornost za ekonomsko in družbeno blaginjo, ki za-
gotavlja potencialni odziv in poziv po vkljucˇenosti revnih državlja-
nov. Pogosta težava je v tem, da je revnim onemogocˇen dostop do
turistov. Priložnosti za izboljšave so pogojene z usposabljanjem, ki
jim omogocˇi vkljucˇitev v turisticˇni sistem na razlicˇne nacˇine; z lokal-
no obrtjo, interpretacijo kulturne dedišcˇine, vodenimi izleti, zgodo-
vinskimi ogledi in podobno. Te priložnosti jim omogocˇijo dvig nad
prag revšcˇine (Holden 2006). Tudi pri tej vrsti turizma so pasti in ne-
gativni vplivi, predvsem v izkorišcˇanju revnih prebivalcev.
Izpostaviti velja tudi obliko turizma, ki temelji na upravljanju sku-
pnosti, ki se je tudi pojavila kot protiutež ekonomski in družbeni se-
gregaciji v državah v razvoju. V tem primeru gre za zmanjševanje ne-
gativnih vplivov globalizacije in vrzeli med svetovno periferijo in je-
drom. Sposobnost, da živimo skupaj, je v veliki meri odvisna od za-
znane legitimnosti ljudi z mocˇjo na obeh straneh, na lokalni in glo-
balni ravni. Odgovornost je skladna z nacˇeli pravicˇnosti in trajnosti,
zato vzpostavitev redistribucije bogastva in mocˇi predstavlja poten-
cialen nacˇin doseganja legitimnosti in možne rešitve za sobivanje.
V turizmu gre za participacijo deprivilegiranih pripadnikov skupno-
sti v državah v razvoju pri upravljanju in dolocˇanju stopnje razvoja
turizma v njihovi regiji. Lokalno prebivalstvo je deležno denarnih in
drugih nadomestil v zameno za delitev okolja s turisti. Skupnostni
turizem je eticˇen, saj skrbi za pravicˇno razdelitev koristi od turizma
ter spoštovanje pravic lokalnega prebivalstva (Smith in Duffy 2003).
Uveljavlja se tudi oblika volonterskega turizma, ki vkljucˇuje kom-
binacijo potovanj in prostovoljnega dela z dobrodelnim namenom,
pri cˇemer turisti, ki se za tovrstno obliko turizma odlocˇijo, v zame-
no pricˇakujejo bolj izpolnjujocˇo izkušnjo in obcˇutek, da so nekaj
prispevali k ohranjanju lokalnega okolja (Smith in Duffy 2003). Pro-
stovoljci turisti namrecˇ bodisi posamezno ali v skupinah delajo na
podrocˇju razvoja ali ohranjanja kulturne dedišcˇine, naravnega oko-
lja in drugih socialnih projektov. Poleg neposrednih ucˇinkov ima lah-
ko volonterski turizem tudi manj opazne posredne vplive na lokalno
