Page 185 - Blatnik, Patricia. 2020. Mreža slovenskih splošnih bolnišnic. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 185
Optimalna lokacija izvajalcev zdravstvene dejavnosti
in Wang (2003a in 2003b) v nujnem dvostopenjskem procesu navajata,
da je treba najprej opredeliti oskrbno razmerje za vsako lokacijo izvajalca
zdravs tvenih storitev, to pa dobimo tako, da število zdravnikov delimo s
številom prebivalcev, ki živi znotraj meja 30-minutnega potovalnega časa.
Oskrbna razmerja je treba opredeliti za celotno območje, ki ga zajemamo
v študiji, in ne zgolj samo za lokacijo enega izvajalca zdravstvenih storitev.
Rezultat so izdelane geografske karte, ki prekrivajo območja centroidov
vseh izvajalcev zdravstvenih storitev. Karta torej omogoča prikaz prekri-
vanja enih in praznine med drugimi gravitacijskimi območji, ki so navi-
dezno nepreskrbljena.
V drugem koraku je poudarek na populacijskih točkah. Populacij-
ske točke lahko vključujejo stalna prebivališča, naselja s številom prebi-
valstva ali pa centroide poštnih številk, kar je odvisno od razpoložljivosti 185
omenjenih podatkov. Za vsako populacijsko točko izračunamo količino
prostorske dostopnosti tako, da seštejemo oskrbna razmerja, ki smo jih
izračunali v prvem koraku in prekrivajo populacijsko točko. Na ta na-
čin vsaka populacijska točka dobi svojo vrednost prostorske dostopnosti.
Prostorska dostopnost se sešteva zgolj na tisti področjih, ki se med seboj
prekrivajo (Luo in Wang 2003a; 2003b).
V prvem koraku torej za vsako lokacijo izvajalca j poiščemo vse po-
pulacijske točke k znotraj časovnega dosega d0 , nato pa za omejeno ob-
močje j izračunamo oskrbno razmerje R j. Pk so populacijske točke ali
lokacije stalnega prebivališča ljudi, ki živijo znotraj območja, za katerega
velja, da je dkj ≤ d 0 . S j predstavlja število polno
delavcev oziroma število zdravnikov na lokaciji zaposlenih zdravstvenih
j , dkj pa je potovalni čas
med lokacijama k in j (Luo in Wang 2003a; Wang 2012):
= ∑ ( ≤ 0) . (4.4)
V drugem koraku nato za vsako populacijsko lokacijo i poiščemo vse
lokacije izvajalcev j , ki so znotraj omejenega časa potovanja d0 , nato pa se-
štejemo vsa oskrbna razmerja na tistih območjih, ki se med seboj prekri-
vajo (Luo in Wang 2003a; Wang 2012):
= = ∑ ( ≤ 0) . (4.5)
( ≤ 0) ( ≤ 0)
Pri tem velja, da za vsakega prebivalca lahko izračunamo prostorsko
dostopnost do storitev zdravstvenega varstva. Posredno lahko na ta na-
in Wang (2003a in 2003b) v nujnem dvostopenjskem procesu navajata,
da je treba najprej opredeliti oskrbno razmerje za vsako lokacijo izvajalca
zdravs tvenih storitev, to pa dobimo tako, da število zdravnikov delimo s
številom prebivalcev, ki živi znotraj meja 30-minutnega potovalnega časa.
Oskrbna razmerja je treba opredeliti za celotno območje, ki ga zajemamo
v študiji, in ne zgolj samo za lokacijo enega izvajalca zdravstvenih storitev.
Rezultat so izdelane geografske karte, ki prekrivajo območja centroidov
vseh izvajalcev zdravstvenih storitev. Karta torej omogoča prikaz prekri-
vanja enih in praznine med drugimi gravitacijskimi območji, ki so navi-
dezno nepreskrbljena.
V drugem koraku je poudarek na populacijskih točkah. Populacij-
ske točke lahko vključujejo stalna prebivališča, naselja s številom prebi-
valstva ali pa centroide poštnih številk, kar je odvisno od razpoložljivosti 185
omenjenih podatkov. Za vsako populacijsko točko izračunamo količino
prostorske dostopnosti tako, da seštejemo oskrbna razmerja, ki smo jih
izračunali v prvem koraku in prekrivajo populacijsko točko. Na ta na-
čin vsaka populacijska točka dobi svojo vrednost prostorske dostopnosti.
Prostorska dostopnost se sešteva zgolj na tisti področjih, ki se med seboj
prekrivajo (Luo in Wang 2003a; 2003b).
V prvem koraku torej za vsako lokacijo izvajalca j poiščemo vse po-
pulacijske točke k znotraj časovnega dosega d0 , nato pa za omejeno ob-
močje j izračunamo oskrbno razmerje R j. Pk so populacijske točke ali
lokacije stalnega prebivališča ljudi, ki živijo znotraj območja, za katerega
velja, da je dkj ≤ d 0 . S j predstavlja število polno
delavcev oziroma število zdravnikov na lokaciji zaposlenih zdravstvenih
j , dkj pa je potovalni čas
med lokacijama k in j (Luo in Wang 2003a; Wang 2012):
= ∑ ( ≤ 0) . (4.4)
V drugem koraku nato za vsako populacijsko lokacijo i poiščemo vse
lokacije izvajalcev j , ki so znotraj omejenega časa potovanja d0 , nato pa se-
štejemo vsa oskrbna razmerja na tistih območjih, ki se med seboj prekri-
vajo (Luo in Wang 2003a; Wang 2012):
= = ∑ ( ≤ 0) . (4.5)
( ≤ 0) ( ≤ 0)
Pri tem velja, da za vsakega prebivalca lahko izračunamo prostorsko
dostopnost do storitev zdravstvenega varstva. Posredno lahko na ta na-
