Page 52 - Blatnik, Patricia. 2020. Mreža slovenskih splošnih bolnišnic. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 52
Mreža slovenskih splošnih bolnišnic
biro napačne funkcijske oblike, vpliv spremenljivke, ki smo jo nenamerno
izpustili znotraj modela, napake v podatkih in podobno (Simar in Wil-
son 2000; Farsi in Filippini 2004). Metodo DEA pa uvrščamo med nepa-
rametrične metode, kar pomeni, da pri njej ni mogoče razlikovati učinka
učinkovitosti od učinka belega šuma (Fried, Lovell in Schmidt 2008), zato
vse odklone od meje proizvodnih možnosti pripišemo neučinkovitosti iz-
vajalcev. Avtorji najpogosteje navajajo, da je pri raziskavah merjenja učin-
kovitosti prednost metode DEA pred metodo SFA v tem, da ne zahteva
opredelitve funkcijske oblike mejne funkcije, saj v tem primeru vse mejne
funkcije ponazarjajo deterministične funkcije opazovanih vrednosti (Far-
si in Filippini 2004). Metoda DEA je relativno nezahtevna za izvedbo, kar
je razlog, da v literaturi pri preučevanju učinkovitosti izvajalcev zdravstve-
nega varstva najdemo številne raziskave z uporabo te metode.
Naša analiza temeljil na spoznanjih Bauerja in soavtorjev (1998), ki
52 zagovarjajo tezo, da je pri izbiri metodologije treba uporabiti več različ-
nih pristopov, kar pomeni, da ni treba sprejeti odločitve o najboljši meto-
di merjenja učinkovitosti. Glede na prvo postavljeno hipotezo smo v naši
analizi učinkovitosti izvajalcev sekundarne zdravstvene dejavnosti upo-
rabili obe metodi, torej tako metodo DEA kot tudi metodo SFA. Obe
metodi sta nam omogočili izračun tehnične, alokacijske in stroškovne
učinkovitosti. Izbrali smo ju z namenom, da bi na podlagi mer tehnične,
alokacijske in stroškovne učinkovitosti opredelili ekonomsko najučinko-
vitejšo splošno bolnišnico, ki jo v nadaljevanju uporabimo kot osnovno
enoto za postavitev mreže sekundarne zdravstvene dejavnosti. Ekonom-
sko najučinkovitejša splošna bolnišnica namreč predstavlja teoretičnega
izvajalca sekundarne ravni zdravstvene dejavnosti, kar nam podaja odgo-
vor na vprašanje, kakšnega izvajalca sekundarne zdravstvene dejavnosti
potrebujemo znotraj mreže zdravstvene dejavnosti. Obe metodi upora-
bimo tudi z namenom preverjanja konsistentnosti rezultatov.
Ocenjevanje učinkovitosti z metodo SFA
Metoda SFA je ekonometrična metoda, ki vse odklone opazovane enote
za sprejemanje poslovnih odločitev od mejne proizvodne funkcije ne pri-
piše izključno neučinkovitosti enote, ampak upošteva, da lahko odkloni
nastanejo zaradi dejavnikov, na katere ni mogoče vplivati. Metoda SFA
omogoča ločevanje neučinkovitosti enote od stohastične slučajne napa-
ke oziroma belega šuma, ki prav tako vpliva na proizvodnjo in stroške
izvajalcev, vendar nanje managerji ne morejo vplivati. Sem uvrščamo na
primer izbiro napačne funkcijske oblike, nenamerno opustitev ustrez-
nih spremenljivk, napake pri podatkih, vpliv slučajnih dogodkov, kot so
okvare delovnih sredstev, slabo vreme in podobno (Greene 2008).
biro napačne funkcijske oblike, vpliv spremenljivke, ki smo jo nenamerno
izpustili znotraj modela, napake v podatkih in podobno (Simar in Wil-
son 2000; Farsi in Filippini 2004). Metodo DEA pa uvrščamo med nepa-
rametrične metode, kar pomeni, da pri njej ni mogoče razlikovati učinka
učinkovitosti od učinka belega šuma (Fried, Lovell in Schmidt 2008), zato
vse odklone od meje proizvodnih možnosti pripišemo neučinkovitosti iz-
vajalcev. Avtorji najpogosteje navajajo, da je pri raziskavah merjenja učin-
kovitosti prednost metode DEA pred metodo SFA v tem, da ne zahteva
opredelitve funkcijske oblike mejne funkcije, saj v tem primeru vse mejne
funkcije ponazarjajo deterministične funkcije opazovanih vrednosti (Far-
si in Filippini 2004). Metoda DEA je relativno nezahtevna za izvedbo, kar
je razlog, da v literaturi pri preučevanju učinkovitosti izvajalcev zdravstve-
nega varstva najdemo številne raziskave z uporabo te metode.
Naša analiza temeljil na spoznanjih Bauerja in soavtorjev (1998), ki
52 zagovarjajo tezo, da je pri izbiri metodologije treba uporabiti več različ-
nih pristopov, kar pomeni, da ni treba sprejeti odločitve o najboljši meto-
di merjenja učinkovitosti. Glede na prvo postavljeno hipotezo smo v naši
analizi učinkovitosti izvajalcev sekundarne zdravstvene dejavnosti upo-
rabili obe metodi, torej tako metodo DEA kot tudi metodo SFA. Obe
metodi sta nam omogočili izračun tehnične, alokacijske in stroškovne
učinkovitosti. Izbrali smo ju z namenom, da bi na podlagi mer tehnične,
alokacijske in stroškovne učinkovitosti opredelili ekonomsko najučinko-
vitejšo splošno bolnišnico, ki jo v nadaljevanju uporabimo kot osnovno
enoto za postavitev mreže sekundarne zdravstvene dejavnosti. Ekonom-
sko najučinkovitejša splošna bolnišnica namreč predstavlja teoretičnega
izvajalca sekundarne ravni zdravstvene dejavnosti, kar nam podaja odgo-
vor na vprašanje, kakšnega izvajalca sekundarne zdravstvene dejavnosti
potrebujemo znotraj mreže zdravstvene dejavnosti. Obe metodi upora-
bimo tudi z namenom preverjanja konsistentnosti rezultatov.
Ocenjevanje učinkovitosti z metodo SFA
Metoda SFA je ekonometrična metoda, ki vse odklone opazovane enote
za sprejemanje poslovnih odločitev od mejne proizvodne funkcije ne pri-
piše izključno neučinkovitosti enote, ampak upošteva, da lahko odkloni
nastanejo zaradi dejavnikov, na katere ni mogoče vplivati. Metoda SFA
omogoča ločevanje neučinkovitosti enote od stohastične slučajne napa-
ke oziroma belega šuma, ki prav tako vpliva na proizvodnjo in stroške
izvajalcev, vendar nanje managerji ne morejo vplivati. Sem uvrščamo na
primer izbiro napačne funkcijske oblike, nenamerno opustitev ustrez-
nih spremenljivk, napake pri podatkih, vpliv slučajnih dogodkov, kot so
okvare delovnih sredstev, slabo vreme in podobno (Greene 2008).
