Page 67 - Blatnik, Patricia. 2020. Mreža slovenskih splošnih bolnišnic. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 67
Učinkovitost izvajalcev zdravstvene dejavnosti 67
Ocenjevanje učinkovitosti z metodo DEA
Za merjenje učinkovitosti bomo poleg metode stohastične mejne anali-
ze uporabili tudi metodo podatkovne ovojnice podatkov. V raziskavah je
metoda DEA zelo pogosto uporabljena metoda, in sicer predvsem zaradi
prednosti, ki smo jo omenili v poglavju 2.2. Bistvo metodologije DEA je,
da omogoča preučevanje učinkovitosti tudi v primeru, ko razpolagamo z
majhnim številom enot opazovanja. Poleg tega je bistvena prednost me-
tode DEA, da nam omogoča, da opredelimo poslovni proces izvajalca z
večjim številom outputov, poleg tega pa z večjim številom inputov. V mo-
nografiji smo uporabili metodo DEA, da bi preverili konsistentnost re-
zultatov, pridobljenih z metodo SFA.
Metoda DEA vključuje uporabo linearnih matematičnih metod pro-
gramiranja za določitev neparametrične učinkovite meje ali izokvante.
Mere učinkovitosti se nato izračunajo na podlagi oddaljenosti enote za
sprejemanje poslovnih odločitev od podatkovne ovojnice. Obsežen pre-
gled te metodologije so podali Färe, S. Grosskopf in Lovell (1985), Sei-
ford in Thrall (1990), Lovell (1993), Charnes idr. (1995), Cooper, Seiford
in Tone (2000) in Thanassoulis (2001), C. Daraio in Simar (2007), Fried,
Lovell in Schmidt (2008), Greene (2008) in drugi.
Pristop določanja učinkovite meje ali izokvante, ki ga je predlagal
Farrell (1957), je v kasnejših dveh desetletjih povzelo zgolj nekaj avtorjev.
Shephard (1970) in Afriat (1972) sta predlagala matematične metode pro-
gramiranja, ki so poskušale podati rešitve za določanje učinkovite meje
proizvodnje. Študije niso prejele veliko pozornosti vse dokler niso Char-
nes, Cooper in Rhodes (1978) objavili svoje študije, v kateri so prvič upo-
rabili izraz metoda ovojnice podatkov. Na osnovi njegovega dela je bilo
potem objavljenih več sto člankov, v katerih so uporabili in tudi razširi-
li metodologijo DEA.
Charnes, Cooper in Rhodes (1978) so predlagali model, ki je bil
usmerjen k inputom, poleg tega pa je predpostavljal konstantne dono-
se obsega. Model so poimenovalni model konstantnih donosov obsega,
usmerjen k inputom. V kasnejših študijah so bili razviti tudi alternativ-
ni modeli, v katerih so predpostavljali variabilne donose obsega (Banker,
Chames in Cooper 1984; Färe, Grosskopf in Lovell 1985). Metoda DEA v
preteklosti ni bila tako pogosto uporabljena metoda merjenja učinkovito-
sti kot metoda SFA. Večje pozornosti je bila deležna šele v zadnjih deset
letjih, ko so jo avtorji začeli uporabljati na različnih področjih, v logistiki,
šolstvu in zdravstvu in drugje (Zhu 2003).
Metoda DEA omogoča izračun relativne učinkovitosti homogenih
enot glede na podatkovno ovojnico. Te enote se imenujejo enote za spre-
Ocenjevanje učinkovitosti z metodo DEA
Za merjenje učinkovitosti bomo poleg metode stohastične mejne anali-
ze uporabili tudi metodo podatkovne ovojnice podatkov. V raziskavah je
metoda DEA zelo pogosto uporabljena metoda, in sicer predvsem zaradi
prednosti, ki smo jo omenili v poglavju 2.2. Bistvo metodologije DEA je,
da omogoča preučevanje učinkovitosti tudi v primeru, ko razpolagamo z
majhnim številom enot opazovanja. Poleg tega je bistvena prednost me-
tode DEA, da nam omogoča, da opredelimo poslovni proces izvajalca z
večjim številom outputov, poleg tega pa z večjim številom inputov. V mo-
nografiji smo uporabili metodo DEA, da bi preverili konsistentnost re-
zultatov, pridobljenih z metodo SFA.
Metoda DEA vključuje uporabo linearnih matematičnih metod pro-
gramiranja za določitev neparametrične učinkovite meje ali izokvante.
Mere učinkovitosti se nato izračunajo na podlagi oddaljenosti enote za
sprejemanje poslovnih odločitev od podatkovne ovojnice. Obsežen pre-
gled te metodologije so podali Färe, S. Grosskopf in Lovell (1985), Sei-
ford in Thrall (1990), Lovell (1993), Charnes idr. (1995), Cooper, Seiford
in Tone (2000) in Thanassoulis (2001), C. Daraio in Simar (2007), Fried,
Lovell in Schmidt (2008), Greene (2008) in drugi.
Pristop določanja učinkovite meje ali izokvante, ki ga je predlagal
Farrell (1957), je v kasnejših dveh desetletjih povzelo zgolj nekaj avtorjev.
Shephard (1970) in Afriat (1972) sta predlagala matematične metode pro-
gramiranja, ki so poskušale podati rešitve za določanje učinkovite meje
proizvodnje. Študije niso prejele veliko pozornosti vse dokler niso Char-
nes, Cooper in Rhodes (1978) objavili svoje študije, v kateri so prvič upo-
rabili izraz metoda ovojnice podatkov. Na osnovi njegovega dela je bilo
potem objavljenih več sto člankov, v katerih so uporabili in tudi razširi-
li metodologijo DEA.
Charnes, Cooper in Rhodes (1978) so predlagali model, ki je bil
usmerjen k inputom, poleg tega pa je predpostavljal konstantne dono-
se obsega. Model so poimenovalni model konstantnih donosov obsega,
usmerjen k inputom. V kasnejših študijah so bili razviti tudi alternativ-
ni modeli, v katerih so predpostavljali variabilne donose obsega (Banker,
Chames in Cooper 1984; Färe, Grosskopf in Lovell 1985). Metoda DEA v
preteklosti ni bila tako pogosto uporabljena metoda merjenja učinkovito-
sti kot metoda SFA. Večje pozornosti je bila deležna šele v zadnjih deset
letjih, ko so jo avtorji začeli uporabljati na različnih področjih, v logistiki,
šolstvu in zdravstvu in drugje (Zhu 2003).
Metoda DEA omogoča izračun relativne učinkovitosti homogenih
enot glede na podatkovno ovojnico. Te enote se imenujejo enote za spre-
