Page 72 - Blatnik, Patricia. 2020. Mreža slovenskih splošnih bolnišnic. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 72
ža slovenskih splošnih bolnišnic
Različni avtorji, kot so Afriat (1972), Färe, S. Grosskopf in Logan
(1983) ter Banker, Charnes in Cooper (1984), so predlagali prilagoditev
modela konstantnih donosov obsega, ki prevzame značilnosti modela
variabilnih donosov obsega. Uporaba predpostavke konstantnih dono-
sov obsega definira rezultate merjenja tehnične učinkovitosti, ki vklju-
čujejo tudi učinke velikostne učinkovitosti. Uporaba modela variabilnih
donosov obsega pa omogoča izračun tehnične učinkovitosti, ki ne zaja-
me učinkov velikostne učinkovitosti. Na osnovi modela konstantnih do-
nosov obsega je mogoče problem linearnega programiranja zapisati tudi
za primer variabilnih donosov obsega. To naredimo tako, da v enačbo
2.68 uvedemo omejitev o konveksnosti 1‘ = 11po zgledu Coellija idr.
(2005):
72 minθ, λ θ ,
St−qi+Qλ ≥ 0 ,
θ xi−Xλ ≥ 0 ,
1‘ = 1,
λ ≥ 0. (2.72)
V tem primeru je I 1 označba za vektor I x 1. Ta pristop vključu-
je konveksno obliko podatkovne ovojnice, ki se tesneje prilagaja podat-
kovnim točkam kot linearna oblika podatkovne ovojnice, ki je značilna
za konstantne donose obsega. V primeru variabilnih donosov obsega so
mere tehnične učinkovitosti običajno višje ali enake kot v primeru kon-
stantnih donosov obsega.
Upoštevati je treba, da konveksnost oblike 1‘ = 11. v bistvu zagota-
vlja, da neučinkovitega izvajalca primerjamo zgolj z izvajalcem, ki je po-
dobne velikosti. V tem primeru je podatkovna ovojnica sestavljena iz kon-
veksne kombinacije opazovanih izvajalcev. Ta omejitev konveksnosti pa
v primeru konstantnih donosov obsega ni uvedena, zato v tem modelu
opazovanega izvajalca primerjamo z izvajalci, ki so lahko bistveno več-
ji ali tudi bistveno manjši od njega. V tem primeru je vsota uteži λ večja
ali manjša od ena.
Do sedaj smo prikazali modele, ki so opredelili učinkovitost izva-
jalcev kot sorazmerno zmanjšanje uporabe inputov glede na dano raven
outputa. To je skladno z Debreu-Farrellovo mero tehnične učinkovito-
sti, usmerjeno v inpute. Mero tehnične učinkovitosti je mogoče defi-
nirati kot sorazmerno povečanje outputa glede na dano raven inputov.
Različni avtorji, kot so Afriat (1972), Färe, S. Grosskopf in Logan
(1983) ter Banker, Charnes in Cooper (1984), so predlagali prilagoditev
modela konstantnih donosov obsega, ki prevzame značilnosti modela
variabilnih donosov obsega. Uporaba predpostavke konstantnih dono-
sov obsega definira rezultate merjenja tehnične učinkovitosti, ki vklju-
čujejo tudi učinke velikostne učinkovitosti. Uporaba modela variabilnih
donosov obsega pa omogoča izračun tehnične učinkovitosti, ki ne zaja-
me učinkov velikostne učinkovitosti. Na osnovi modela konstantnih do-
nosov obsega je mogoče problem linearnega programiranja zapisati tudi
za primer variabilnih donosov obsega. To naredimo tako, da v enačbo
2.68 uvedemo omejitev o konveksnosti 1‘ = 11po zgledu Coellija idr.
(2005):
72 minθ, λ θ ,
St−qi+Qλ ≥ 0 ,
θ xi−Xλ ≥ 0 ,
1‘ = 1,
λ ≥ 0. (2.72)
V tem primeru je I 1 označba za vektor I x 1. Ta pristop vključu-
je konveksno obliko podatkovne ovojnice, ki se tesneje prilagaja podat-
kovnim točkam kot linearna oblika podatkovne ovojnice, ki je značilna
za konstantne donose obsega. V primeru variabilnih donosov obsega so
mere tehnične učinkovitosti običajno višje ali enake kot v primeru kon-
stantnih donosov obsega.
Upoštevati je treba, da konveksnost oblike 1‘ = 11. v bistvu zagota-
vlja, da neučinkovitega izvajalca primerjamo zgolj z izvajalcem, ki je po-
dobne velikosti. V tem primeru je podatkovna ovojnica sestavljena iz kon-
veksne kombinacije opazovanih izvajalcev. Ta omejitev konveksnosti pa
v primeru konstantnih donosov obsega ni uvedena, zato v tem modelu
opazovanega izvajalca primerjamo z izvajalci, ki so lahko bistveno več-
ji ali tudi bistveno manjši od njega. V tem primeru je vsota uteži λ večja
ali manjša od ena.
Do sedaj smo prikazali modele, ki so opredelili učinkovitost izva-
jalcev kot sorazmerno zmanjšanje uporabe inputov glede na dano raven
outputa. To je skladno z Debreu-Farrellovo mero tehnične učinkovito-
sti, usmerjeno v inpute. Mero tehnične učinkovitosti je mogoče defi-
nirati kot sorazmerno povečanje outputa glede na dano raven inputov.
