Page 68 - Blatnik, Patricia. 2020. Mreža slovenskih splošnih bolnišnic. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 68
Mreža slovenskih splošnih bolnišnic
jemanje poslovnih odločitev. V našem primeru enote za sprejemanje po-
slovnih odločitev predstavljajo izvajalci na sekundarni ravni zdravstvene
dejavnosti oziroma bolnišnice. DEA je metoda linearnega programiranja,
zato nam omogoča izračun učinkovitosti na podlagi preučevanja odnosa
med inputi oziroma proizvodnimi dejavniki ter outputi. Pri tem predpos-
tavljamo, da so vsi izvajalci v opazovanem vzorcu enake kakovosti, hkra-
ti pa tudi, da zmanjšanje obsega inputov ne spremeni kakovosti proizve-
denih outputov.
Oblikovali smo dva modela za merjenje učinkovitosti izvajalcev.
Prvi je model konstantnih donosov obsega, usmerjen k inputom, dru-
gi pa se imenuje model variabilnih donosov obsega, usmerjen k outpu-
tom. S prvim modelom bomo izračunali tako tehnično, alokacijsko kot
tudi stroškovno učinkovitost splošnih bolnišnic. Z drugim modelom pa
68 bomo izračunali zgolj tehnično učinkovitost splošnih bolnišnic. Za izra-
čun različnih mer učinkovitosti namreč uporabljamo programski paket
Deap, ki ga je razvil Tomothy Coelli, kar nam znotraj k outputom usmer-
jenega modela omogoča zgolj izračun mer tehnične učinkovitosti (Coel-
li 1996). Pri prvem modelu smo predpostavili usmerjenost k inputom gle-
de na dejstvo, da je obseg outputov vsako leto dogovorjen vnaprej, in sicer
na podlagi splošnega ter področnega dogovora med plačnikom in izvajal-
cem zdravstvene dejavnosti. V tem primeru imajo izvajalci output opre-
deljen od zunaj, kar pomeni, da lahko vplivajo zgolj na obseg porabljenih
inputov. Predpostavljali smo tudi konstantne donose obsega, saj smo pri
tem modelu želeli definirati najučinkovitejše izvajalce ne glede na njiho-
vo velikost. V tem primeru smo upoštevali, da bi lahko določen neučin-
kovit izvajalec dosegel višjo učinkovitost s prilagoditvijo in prerazporedi-
tvijo uporabljenih inputov, kot tudi s prilagoditvijo svoje velikosti glede
na največjo produktivnost. Na ta način smo definirali učinkovite izvajal-
ce tako po uporabi inputov kot tudi po velikosti.
V drugem modelu pa smo predpostavljali usmerjenost k outputom, in
sicer na podlagi dejstva, da večina managerjev v zdravstveni dejavnosti ne
želi zmanjševati oziroma spreminjati obsega zaposlenosti inputov. V tem
primeru smo dobili odgovor na vprašanje, za koliko odstotkov bi mora-
li neučinkoviti izvajalci povečati obseg proizvodnje outputov, če bi želeli
postati učinkoviti. V outpute usmerjen model predstavlja podlago za vsa-
koletna pogajanja s plačnikom zdravstvenih storitev, kjer se za vsakega iz-
vajalca posebej vnaprej opredeli obseg proizvedenih outputov. Rezultati
naše analize torej managerjem povedo, koliko storitev bi lahko opazo-
vani izvajalci opravili z razpoložljivi inputi oziroma za koliko odstotkov
bi lahko z danimi inputi povečali število opravljenih zdravstvenih stori-
tev. To je torej tudi osnova pri sprejemanju odločitev o krajšanju čakal-
jemanje poslovnih odločitev. V našem primeru enote za sprejemanje po-
slovnih odločitev predstavljajo izvajalci na sekundarni ravni zdravstvene
dejavnosti oziroma bolnišnice. DEA je metoda linearnega programiranja,
zato nam omogoča izračun učinkovitosti na podlagi preučevanja odnosa
med inputi oziroma proizvodnimi dejavniki ter outputi. Pri tem predpos-
tavljamo, da so vsi izvajalci v opazovanem vzorcu enake kakovosti, hkra-
ti pa tudi, da zmanjšanje obsega inputov ne spremeni kakovosti proizve-
denih outputov.
Oblikovali smo dva modela za merjenje učinkovitosti izvajalcev.
Prvi je model konstantnih donosov obsega, usmerjen k inputom, dru-
gi pa se imenuje model variabilnih donosov obsega, usmerjen k outpu-
tom. S prvim modelom bomo izračunali tako tehnično, alokacijsko kot
tudi stroškovno učinkovitost splošnih bolnišnic. Z drugim modelom pa
68 bomo izračunali zgolj tehnično učinkovitost splošnih bolnišnic. Za izra-
čun različnih mer učinkovitosti namreč uporabljamo programski paket
Deap, ki ga je razvil Tomothy Coelli, kar nam znotraj k outputom usmer-
jenega modela omogoča zgolj izračun mer tehnične učinkovitosti (Coel-
li 1996). Pri prvem modelu smo predpostavili usmerjenost k inputom gle-
de na dejstvo, da je obseg outputov vsako leto dogovorjen vnaprej, in sicer
na podlagi splošnega ter področnega dogovora med plačnikom in izvajal-
cem zdravstvene dejavnosti. V tem primeru imajo izvajalci output opre-
deljen od zunaj, kar pomeni, da lahko vplivajo zgolj na obseg porabljenih
inputov. Predpostavljali smo tudi konstantne donose obsega, saj smo pri
tem modelu želeli definirati najučinkovitejše izvajalce ne glede na njiho-
vo velikost. V tem primeru smo upoštevali, da bi lahko določen neučin-
kovit izvajalec dosegel višjo učinkovitost s prilagoditvijo in prerazporedi-
tvijo uporabljenih inputov, kot tudi s prilagoditvijo svoje velikosti glede
na največjo produktivnost. Na ta način smo definirali učinkovite izvajal-
ce tako po uporabi inputov kot tudi po velikosti.
V drugem modelu pa smo predpostavljali usmerjenost k outputom, in
sicer na podlagi dejstva, da večina managerjev v zdravstveni dejavnosti ne
želi zmanjševati oziroma spreminjati obsega zaposlenosti inputov. V tem
primeru smo dobili odgovor na vprašanje, za koliko odstotkov bi mora-
li neučinkoviti izvajalci povečati obseg proizvodnje outputov, če bi želeli
postati učinkoviti. V outpute usmerjen model predstavlja podlago za vsa-
koletna pogajanja s plačnikom zdravstvenih storitev, kjer se za vsakega iz-
vajalca posebej vnaprej opredeli obseg proizvedenih outputov. Rezultati
naše analize torej managerjem povedo, koliko storitev bi lahko opazo-
vani izvajalci opravili z razpoložljivi inputi oziroma za koliko odstotkov
bi lahko z danimi inputi povečali število opravljenih zdravstvenih stori-
tev. To je torej tudi osnova pri sprejemanju odločitev o krajšanju čakal-
