Page 74 - Blatnik, Patricia. 2020. Mreža slovenskih splošnih bolnišnic. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 74
Mreža slovenskih splošnih bolnišnic
Opredelitev vzorca opazovanih bolnišnic
V Sloveniji delujejo univerzitetne bolnišnice, splošne bolnišnice in spe-
cialne bolnišnice, med katerimi so nekateri izvajalci v državni lasti, dru-
gi pa v zasebni lasti. Zasebni izvajalci so po velikosti v primerjavi z javni-
mi bolnišnicami bistveno manjši, hkrati pa opravljajo zelo majhen in ozek
nabor dejavnosti, zato jih v opazovani vzorec nismo vključili. V Sloveni-
ji deluje šestindvajset bolnišnic, med katerimi sta dve univerzitetni bol-
nišnici, deset je splošnih bolnišnic in štirinajst je specialnih bolnišnic. V
monografiji preučujemo mrežo sekundarne zdravstvene dejavnosti, kar
pomeni, da analiziramo učinkovitost zgolj slovenskih splošnih bolnišnic,
medtem ko specialnih bolnišnic v vzorec ne vključujemo. Pri preučevanju
učinkovitosti je namreč znotraj vzorca treba zagotoviti čim večjo homo-
genost opazovanih enot. V nasprotnem primeru se lahko zgodi, da he-
74 terogenost izvajalcev zamenjamo za neučinkovitost, kar pomeni, da do-
bljeni rezultati ne ponazarjajo ustreznih mer učinkovitosti posameznih
izvajalcev. Na to opozarjajo številni avtorji, med katerimi omenjeno pro-
blematiko posebej izpostavljata B. Watcharasriroj in Tang (2004). Me-
toda SFA in metoda DEA vključujeta predpostavko, da imajo vsi opazo-
vani izvajalci enako tehnologijo, kar pomeni, da se za njih predpostavlja
enotna mejna proizvodna funkcija. Na to opozarjajo tudi Chen, Hwang
in Shao (2005), ki zaradi omenjenih razlogov v svoji analizi učinkovito-
sti zajamejo zgolj nekatere splošne bolnišnice. To je posledica dejstva, da
obstajajo tehnološke razlike med različnimi bolnišnicami, kar pomeni,
da v vzorec ni mogoče zajeti vseh bolnišnic, saj v tem primeru ni mogoče
dobiti ustreznih ocen učinkovitosti izvajalcev. Skladno s povedanim smo
tudi mi v vzorec zajeli zgolj slovenske splošne in univerzitetne bolnišnice.
Pri analizi učinkovitosti smo ocenjevali tehnično, alokacijsko in stro-
škovno učinkovitost dvanajstih slovenskih splošnih bolnišnic. Iz nabo-
ra podatkov smo izključili specialne bolnišnice tako znotraj metode SFA
kot tudi znotraj metode DEA, saj obe metodi zahtevata homogenost opa-
zovanih enot. Pri tem bi lahko izključili še dve univerzitetni bolnišnici,
vendar zaradi majhnega nabora števila opazovanih enot to ni bilo smisel-
no. Poleg tega določen obseg terciarne ravni zdravstvene dejavnosti op-
ravljajo tudi ostale splošne bolnišnice, zato je bilo z vidika naše analize v
nabor podatkov smiselno vključili tudi oba univerzitetna klinična centra.
Vzorec slovenskih splošnih bolnišnic tako predstavlja dvanajst bolnišnic,
in sicer Splošna bolnišnica Brežice, Splošna bolnišnica Celje, Splošna bol-
nišnica Izola, Splošna bolnišnica Jesenice, Splošna bolnišnica Murska So-
bota, Splošna bolnišnica Nova Gorica, Splošna bolnišnica Novo mesto,
Splošna bolnišnica Ptuj, Splošna bolnišnica Slovenj Gradec, Splošna bol-
Opredelitev vzorca opazovanih bolnišnic
V Sloveniji delujejo univerzitetne bolnišnice, splošne bolnišnice in spe-
cialne bolnišnice, med katerimi so nekateri izvajalci v državni lasti, dru-
gi pa v zasebni lasti. Zasebni izvajalci so po velikosti v primerjavi z javni-
mi bolnišnicami bistveno manjši, hkrati pa opravljajo zelo majhen in ozek
nabor dejavnosti, zato jih v opazovani vzorec nismo vključili. V Sloveni-
ji deluje šestindvajset bolnišnic, med katerimi sta dve univerzitetni bol-
nišnici, deset je splošnih bolnišnic in štirinajst je specialnih bolnišnic. V
monografiji preučujemo mrežo sekundarne zdravstvene dejavnosti, kar
pomeni, da analiziramo učinkovitost zgolj slovenskih splošnih bolnišnic,
medtem ko specialnih bolnišnic v vzorec ne vključujemo. Pri preučevanju
učinkovitosti je namreč znotraj vzorca treba zagotoviti čim večjo homo-
genost opazovanih enot. V nasprotnem primeru se lahko zgodi, da he-
74 terogenost izvajalcev zamenjamo za neučinkovitost, kar pomeni, da do-
bljeni rezultati ne ponazarjajo ustreznih mer učinkovitosti posameznih
izvajalcev. Na to opozarjajo številni avtorji, med katerimi omenjeno pro-
blematiko posebej izpostavljata B. Watcharasriroj in Tang (2004). Me-
toda SFA in metoda DEA vključujeta predpostavko, da imajo vsi opazo-
vani izvajalci enako tehnologijo, kar pomeni, da se za njih predpostavlja
enotna mejna proizvodna funkcija. Na to opozarjajo tudi Chen, Hwang
in Shao (2005), ki zaradi omenjenih razlogov v svoji analizi učinkovito-
sti zajamejo zgolj nekatere splošne bolnišnice. To je posledica dejstva, da
obstajajo tehnološke razlike med različnimi bolnišnicami, kar pomeni,
da v vzorec ni mogoče zajeti vseh bolnišnic, saj v tem primeru ni mogoče
dobiti ustreznih ocen učinkovitosti izvajalcev. Skladno s povedanim smo
tudi mi v vzorec zajeli zgolj slovenske splošne in univerzitetne bolnišnice.
Pri analizi učinkovitosti smo ocenjevali tehnično, alokacijsko in stro-
škovno učinkovitost dvanajstih slovenskih splošnih bolnišnic. Iz nabo-
ra podatkov smo izključili specialne bolnišnice tako znotraj metode SFA
kot tudi znotraj metode DEA, saj obe metodi zahtevata homogenost opa-
zovanih enot. Pri tem bi lahko izključili še dve univerzitetni bolnišnici,
vendar zaradi majhnega nabora števila opazovanih enot to ni bilo smisel-
no. Poleg tega določen obseg terciarne ravni zdravstvene dejavnosti op-
ravljajo tudi ostale splošne bolnišnice, zato je bilo z vidika naše analize v
nabor podatkov smiselno vključili tudi oba univerzitetna klinična centra.
Vzorec slovenskih splošnih bolnišnic tako predstavlja dvanajst bolnišnic,
in sicer Splošna bolnišnica Brežice, Splošna bolnišnica Celje, Splošna bol-
nišnica Izola, Splošna bolnišnica Jesenice, Splošna bolnišnica Murska So-
bota, Splošna bolnišnica Nova Gorica, Splošna bolnišnica Novo mesto,
Splošna bolnišnica Ptuj, Splošna bolnišnica Slovenj Gradec, Splošna bol-
