Page 76 - Blatnik, Patricia. 2020. Mreža slovenskih splošnih bolnišnic. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 76
Mreža slovenskih splošnih bolnišnic
šnega dogovora za bolnišnice (Zavod za zdravstveno zavarovanje Slove-
nije 2014) razdeljene v več skupin. Osnovni dve vrsti dejavnosti, ki jih
opravljajo bolnišnice, sta specialistična ambulantna dejavnost in speci-
alistična hospitalna dejavnost. Poleg tega nekatere bolnišnice opravljajo
tudi dializno dejavnost, terciarno dejavnost in druge zdravstvene dejav-
nosti. Skladno s tem smo opredelili več vrst outputov, ki jih proizvajajo
opazovane splošne bolnišnice. Podatki o obsegu programa zdravstvenih
storitev se na ravni bolnišnice zbirajo ločeno, in sicer glede na posamezno
vrsto dejavnosti.
Za izračun tehnične, alokacijske in stroškovne učinkovitosti uporab-
ljamo metodologijo SFA in metodologijo DEA, pri čemer je treba znot-
raj metode SFA kot output vključiti enoten poslovni učinek, medtem kot
76 znotraj metode DEA lahko vključimo večje število ločenih outputov. Pri
tem je treba upoštevati, da večje število outputov zahteva tudi večje šte-
vilo spremenljivk, ki jih vključimo v posamezne modele. Ker razpolaga-
mo s podatki zgolj dvanajstih slovenskih splošnih bolnišnic, je treba posa-
mezne vrste outputa vključiti v analizo kot agregirane kazalnike outputa.
Pri tem upoštevamo priporočila Golanya in Rolla (1989) ter Dysona idr.
(2001), ki navajajo, da je treba pri določitvi števila outputov upoštevati, da
moramo razpolagati vsaj z dvakrat večjim številom opazovanih enot od
zmnožka skupnega števila inputov in outputov. Ko uporabimo dve vrsti
inputa, lahko v analizo učinkovitosti vključimo maksimalno tri različne
outpute. Omenjeno pravilo velja, ko uporabimo presečne podatke, hkrati
pa velja enako tudi pri uporabi panelnih podatkov.
V ta namen smo znotraj analize učinkovitosti omejili število outpu-
tov, in sicer na način, da smo določene vrste dejavnosti, ki jih nekate-
re bolnišnice opravljajo, izključili iz nabora outputov. Outpute bolnišnic
lahko porazdelimo znotraj petih skupin. Prvo skupino predstavlja out
put, ki obsega specialistično ambulantno dejavnost, drugi output zaje-
ma specialistično hospitalno dejavnost, tretji output odraža dializno de-
javnost, četrti output obsega terciarno dejavnost in peti output zajema
druge zdravstvene dejavnosti, ki jih opravljajo bolnišnice. Znotraj analize
učinkovitosti smo uporabili dve vrsti outputa, to sta output specialistič-
ne ambulantne dejavnosti in output specialistične hospitalne dejavnosti,
output dializne dejavnosti, output terciarne dejavnosti in output drugih
dejavnosti pa smo iz analize izključili. Prvi output smo tako definirali
kot output ambulante dejavnosti, drugi output pa kot output hospital-
ne dejavnosti. Pri definiranju outputa smo kot ključno merilo uporabi-
li vrsto obravnave bolnikov. Output ambulantne obravnave namreč ne
šnega dogovora za bolnišnice (Zavod za zdravstveno zavarovanje Slove-
nije 2014) razdeljene v več skupin. Osnovni dve vrsti dejavnosti, ki jih
opravljajo bolnišnice, sta specialistična ambulantna dejavnost in speci-
alistična hospitalna dejavnost. Poleg tega nekatere bolnišnice opravljajo
tudi dializno dejavnost, terciarno dejavnost in druge zdravstvene dejav-
nosti. Skladno s tem smo opredelili več vrst outputov, ki jih proizvajajo
opazovane splošne bolnišnice. Podatki o obsegu programa zdravstvenih
storitev se na ravni bolnišnice zbirajo ločeno, in sicer glede na posamezno
vrsto dejavnosti.
Za izračun tehnične, alokacijske in stroškovne učinkovitosti uporab-
ljamo metodologijo SFA in metodologijo DEA, pri čemer je treba znot-
raj metode SFA kot output vključiti enoten poslovni učinek, medtem kot
76 znotraj metode DEA lahko vključimo večje število ločenih outputov. Pri
tem je treba upoštevati, da večje število outputov zahteva tudi večje šte-
vilo spremenljivk, ki jih vključimo v posamezne modele. Ker razpolaga-
mo s podatki zgolj dvanajstih slovenskih splošnih bolnišnic, je treba posa-
mezne vrste outputa vključiti v analizo kot agregirane kazalnike outputa.
Pri tem upoštevamo priporočila Golanya in Rolla (1989) ter Dysona idr.
(2001), ki navajajo, da je treba pri določitvi števila outputov upoštevati, da
moramo razpolagati vsaj z dvakrat večjim številom opazovanih enot od
zmnožka skupnega števila inputov in outputov. Ko uporabimo dve vrsti
inputa, lahko v analizo učinkovitosti vključimo maksimalno tri različne
outpute. Omenjeno pravilo velja, ko uporabimo presečne podatke, hkrati
pa velja enako tudi pri uporabi panelnih podatkov.
V ta namen smo znotraj analize učinkovitosti omejili število outpu-
tov, in sicer na način, da smo določene vrste dejavnosti, ki jih nekate-
re bolnišnice opravljajo, izključili iz nabora outputov. Outpute bolnišnic
lahko porazdelimo znotraj petih skupin. Prvo skupino predstavlja out
put, ki obsega specialistično ambulantno dejavnost, drugi output zaje-
ma specialistično hospitalno dejavnost, tretji output odraža dializno de-
javnost, četrti output obsega terciarno dejavnost in peti output zajema
druge zdravstvene dejavnosti, ki jih opravljajo bolnišnice. Znotraj analize
učinkovitosti smo uporabili dve vrsti outputa, to sta output specialistič-
ne ambulantne dejavnosti in output specialistične hospitalne dejavnosti,
output dializne dejavnosti, output terciarne dejavnosti in output drugih
dejavnosti pa smo iz analize izključili. Prvi output smo tako definirali
kot output ambulante dejavnosti, drugi output pa kot output hospital-
ne dejavnosti. Pri definiranju outputa smo kot ključno merilo uporabi-
li vrsto obravnave bolnikov. Output ambulantne obravnave namreč ne