Page 140 - Pucihar, Ilonka. 2023. Moj prijatelj klavir za učitelje: koncepti, veščine in strategije pouka klavirja. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 140
moj pr ijatelj klavir za učitelje: koncepti, veščine in str ategije pouk a klavirja
telesu. Ko položimo prste na tipke, ni potrebno drugega, kot to naravno
obliko obdržati. Minimalno napetost roke dosežemo, če prsti, ki ne igrajo,
počivajo na tipkah ter s prožnim, gibljivim zapestjem, ki se giblje skladno
s prsti. Tako kot se moramo naučiti nadzorovati vsak prst in neodvisnost
rok, se moramo tudi naučiti nadzirati nasprotne mišice, tako upogibalke
kot iztezalke.
Na vse to je potrebno biti pri učencih pozoren od samega začetka in
prav zato so vaje mehkega portata najprimernejše za začetno učenje. Tako
se bodo mišice naravno razvijale in omogočale samostojnost prstov.
Jacobsonova (2015) pravi, da z igranjem s površine tipk in ne z gibom
nad njimi lahko pianist igra z večjo občutljivostjo, kontrolo in ritmično
natančnostjo. Občutljive prstne blazinice pianistu omogočajo informaci-
jo o kvaliteti tona. Za prenehanje tona je potrebno le sprostiti energijo, ki
je bila potrebna za igranje, in tipka je tista, ki dvigne prst. Kvaliteto tona se
kontrolira s hitrostjo in energijo. Če je prst blizu tipke, je potrebno manj
energije za igranje, kar omogoča več pozornosti za doseganje lepega tona.
Kljub temu, pravi Prokop (1999), je gib prsta vedno tridelni: gor – dol – gor,
kajti zmeraj je prisotna vsaj minimalna priprava. Če to primerjamo z me-
tom žoge: težko je vreči žogo, če predhodno vsaj malo ne zamahnemo. Ta
priprava ni nekaj, na kar mislimo zavestno, temveč prihaja iz naravne fizič-
ne potrebe. Tako predlaga vaje za čvrstejše mišice rok skozi sinhronizaci-
jo; simultano igranje dveh tonov, ki zahteva intenzivno pozornost in raz-
vija mišice iztegovalke (ekstenzorje), ki so ključne pri kontroli igranja dveh
sočasnih tonov.
Vaja: Izbrano lestvico igramo v četrtinkah, osminkah, triolah ali
šestnajstinkah z eno roko in spremljavo v četrtinkah na osnovnem
tonu z drugo. Spremljavo lahko igramo tudi v razloženih oktavah
s četrtinkami na osnovnem tonu lestvice. Na podoben način lah-
ko hkratno igramo tehnične vzorce ali pasaže z obema rokama,
pri čemer druga roka igra enak vzorec kot prva ali pa igra sprem-
ljavo v določenih daljših notnih vrednostih. Če je, recimo, pasaža
v šestnajstinkah, igramo z drugo roko spremljavo v četrtinkah na
osnovnem tonu.
Počasno vadenje s sinhronizacijo bolj razvija mišice iztegovalke kot
hitro vadenje; mišična kontrakcija je podaljšana in zato učinkovitejša. Zato
predlaga počasno, sinhrono vadenje z glasno dinamiko, ki zahteva več hi-
trosti in zato tudi večjo razdaljo, torej se prst dvigne višje, kar razvija mi-
138
telesu. Ko položimo prste na tipke, ni potrebno drugega, kot to naravno
obliko obdržati. Minimalno napetost roke dosežemo, če prsti, ki ne igrajo,
počivajo na tipkah ter s prožnim, gibljivim zapestjem, ki se giblje skladno
s prsti. Tako kot se moramo naučiti nadzorovati vsak prst in neodvisnost
rok, se moramo tudi naučiti nadzirati nasprotne mišice, tako upogibalke
kot iztezalke.
Na vse to je potrebno biti pri učencih pozoren od samega začetka in
prav zato so vaje mehkega portata najprimernejše za začetno učenje. Tako
se bodo mišice naravno razvijale in omogočale samostojnost prstov.
Jacobsonova (2015) pravi, da z igranjem s površine tipk in ne z gibom
nad njimi lahko pianist igra z večjo občutljivostjo, kontrolo in ritmično
natančnostjo. Občutljive prstne blazinice pianistu omogočajo informaci-
jo o kvaliteti tona. Za prenehanje tona je potrebno le sprostiti energijo, ki
je bila potrebna za igranje, in tipka je tista, ki dvigne prst. Kvaliteto tona se
kontrolira s hitrostjo in energijo. Če je prst blizu tipke, je potrebno manj
energije za igranje, kar omogoča več pozornosti za doseganje lepega tona.
Kljub temu, pravi Prokop (1999), je gib prsta vedno tridelni: gor – dol – gor,
kajti zmeraj je prisotna vsaj minimalna priprava. Če to primerjamo z me-
tom žoge: težko je vreči žogo, če predhodno vsaj malo ne zamahnemo. Ta
priprava ni nekaj, na kar mislimo zavestno, temveč prihaja iz naravne fizič-
ne potrebe. Tako predlaga vaje za čvrstejše mišice rok skozi sinhronizaci-
jo; simultano igranje dveh tonov, ki zahteva intenzivno pozornost in raz-
vija mišice iztegovalke (ekstenzorje), ki so ključne pri kontroli igranja dveh
sočasnih tonov.
Vaja: Izbrano lestvico igramo v četrtinkah, osminkah, triolah ali
šestnajstinkah z eno roko in spremljavo v četrtinkah na osnovnem
tonu z drugo. Spremljavo lahko igramo tudi v razloženih oktavah
s četrtinkami na osnovnem tonu lestvice. Na podoben način lah-
ko hkratno igramo tehnične vzorce ali pasaže z obema rokama,
pri čemer druga roka igra enak vzorec kot prva ali pa igra sprem-
ljavo v določenih daljših notnih vrednostih. Če je, recimo, pasaža
v šestnajstinkah, igramo z drugo roko spremljavo v četrtinkah na
osnovnem tonu.
Počasno vadenje s sinhronizacijo bolj razvija mišice iztegovalke kot
hitro vadenje; mišična kontrakcija je podaljšana in zato učinkovitejša. Zato
predlaga počasno, sinhrono vadenje z glasno dinamiko, ki zahteva več hi-
trosti in zato tudi večjo razdaljo, torej se prst dvigne višje, kar razvija mi-
138
