Page 25 - Izzivi razvoja ribištva v Sloveniji
P. 25
Akvakultura 1.4
Podatki o zaposlenosti so pomembni za ocenjevanje sektorja akvakul-
ture, saj je ta sektor pomemben proizvajalec hrane in vir dohodkov za
milijone zaposlenih (Food and Agriculture Organization of the United
Nations 2018b, 30).
Za uspešen razvoj sektorja akvakulture so potrebni učinkovito uprav-
ljanje in nadzor ter tudi nadzor nad porabo naravnih virov, ki jih uporab-
ljajo v akvakulturi. Naravni viri, ki jih uporabljajo v akvakulturi (voda,
prostor, hrana za vzrejne organizme), so omejeni in pogosto pride do
konfliktov z drugimi dejavnostmi, ki prav tako potrebujejo te vire. Po-
nekod naravne danosti in razpoložljivi naravni viri omogočajo dopol-
njevanje akvakulture z različnimi kmetijskimi dejavnostmi, kar je po-
znano kot polikultura rib in rakov, kar pomeni, da hkrati vzrejajo vrste
z različnih prehranskih nivojev, kar se pogosto pojavlja v Aziji v celin-
skih vodah ali na riževih poljih (Food and Agriculture Organization of
the United Nations b. l.e; b. l.o).
Upravljanje z naravnimi viri v akvakulturi prispeva k dolgoročnemu
trajnostnemu razvoju dejavnosti in zmanjšanju negativnih vplivov na
okolje. Izbiranje pristopov za upravljanje in varnostnih ukrepov v akva-
kulturi je pomemben korak za zagotavljanje trajnostne akvakulture.
Odprti akvakulturni sistemi so občutljivi za vplive iz okolja in hkrati
imajo taki sistemi velik vpliv na okolje. Organizmi v akvakulturi so ob-
čutljivi za bolezni in zajedavce iz okolja, prav tako se lahko ti razširijo
tudi iz akvakulture v okolje, višek hrane in odpadne snovi negativno
vplivajo na okolje, kar lahko povzroči čezmerno obremenitev s hranili
v okolju, zato je treba venomer zagotavljati, da je kvaliteta vode v naj-
višjem kakovostnem razredu, ter neprestano izboljševati vzrejne prakse
(Food and Agriculture Organization of the United Nations b. l.e). Tudi
države, ki so velike proizvajalke, kot je Kitajska, so znatno izboljšale
upravljanje in nadzor v akvakulturi, varstvo okolja, izboljšale so se ka-
kovost in raznolikost izdelkov ter ekonomska učinkovitost, trudijo se
tudi ohraniti tradicionalen način pridelave riža in vzreje rib (Food and
Agriculture Organization of the United Nations 2018b, 26).
Eno izmed večjih tveganj v akvakulturi predstavljajo tujerodne vrste,
ki povzročajo škodo domorodnim (avtohtonim) vrstam ter ogrožajo bi-
ološko raznovrstnost. Pogosto tujerodne vrste izvirajo iz akvakulture ali
iz akvarijev, kjer so zaželene zaradi nezahtevne vzreje in velikega prira-
sta, v naravno okolje pogosto pobegnejo iz poškodovanih kletk. Če se
vrsta po pobegu ustali v novem okolju, ima to pogosto pogubne posle-
dice za okolje. Na poplavnem območju reke Misisipi se je zgodil pobeg
25
Podatki o zaposlenosti so pomembni za ocenjevanje sektorja akvakul-
ture, saj je ta sektor pomemben proizvajalec hrane in vir dohodkov za
milijone zaposlenih (Food and Agriculture Organization of the United
Nations 2018b, 30).
Za uspešen razvoj sektorja akvakulture so potrebni učinkovito uprav-
ljanje in nadzor ter tudi nadzor nad porabo naravnih virov, ki jih uporab-
ljajo v akvakulturi. Naravni viri, ki jih uporabljajo v akvakulturi (voda,
prostor, hrana za vzrejne organizme), so omejeni in pogosto pride do
konfliktov z drugimi dejavnostmi, ki prav tako potrebujejo te vire. Po-
nekod naravne danosti in razpoložljivi naravni viri omogočajo dopol-
njevanje akvakulture z različnimi kmetijskimi dejavnostmi, kar je po-
znano kot polikultura rib in rakov, kar pomeni, da hkrati vzrejajo vrste
z različnih prehranskih nivojev, kar se pogosto pojavlja v Aziji v celin-
skih vodah ali na riževih poljih (Food and Agriculture Organization of
the United Nations b. l.e; b. l.o).
Upravljanje z naravnimi viri v akvakulturi prispeva k dolgoročnemu
trajnostnemu razvoju dejavnosti in zmanjšanju negativnih vplivov na
okolje. Izbiranje pristopov za upravljanje in varnostnih ukrepov v akva-
kulturi je pomemben korak za zagotavljanje trajnostne akvakulture.
Odprti akvakulturni sistemi so občutljivi za vplive iz okolja in hkrati
imajo taki sistemi velik vpliv na okolje. Organizmi v akvakulturi so ob-
čutljivi za bolezni in zajedavce iz okolja, prav tako se lahko ti razširijo
tudi iz akvakulture v okolje, višek hrane in odpadne snovi negativno
vplivajo na okolje, kar lahko povzroči čezmerno obremenitev s hranili
v okolju, zato je treba venomer zagotavljati, da je kvaliteta vode v naj-
višjem kakovostnem razredu, ter neprestano izboljševati vzrejne prakse
(Food and Agriculture Organization of the United Nations b. l.e). Tudi
države, ki so velike proizvajalke, kot je Kitajska, so znatno izboljšale
upravljanje in nadzor v akvakulturi, varstvo okolja, izboljšale so se ka-
kovost in raznolikost izdelkov ter ekonomska učinkovitost, trudijo se
tudi ohraniti tradicionalen način pridelave riža in vzreje rib (Food and
Agriculture Organization of the United Nations 2018b, 26).
Eno izmed večjih tveganj v akvakulturi predstavljajo tujerodne vrste,
ki povzročajo škodo domorodnim (avtohtonim) vrstam ter ogrožajo bi-
ološko raznovrstnost. Pogosto tujerodne vrste izvirajo iz akvakulture ali
iz akvarijev, kjer so zaželene zaradi nezahtevne vzreje in velikega prira-
sta, v naravno okolje pogosto pobegnejo iz poškodovanih kletk. Če se
vrsta po pobegu ustali v novem okolju, ima to pogosto pogubne posle-
dice za okolje. Na poplavnem območju reke Misisipi se je zgodil pobeg
25
