Page 30 - Izzivi razvoja ribištva v Sloveniji
P. 30
1 Uvod
na tradicionalen način ali industrijsko predelan. Večino ulova iz revnej-
ših držav (primer: ribolov v jezeru Viktorija) izvozijo v Evropo, Azijo in
z da v obliki zamrznjenih filejev, ostanke predelujejo v ribjo moko, ki jo
prav tako izvozijo na tuje trge (Funge-Smith 2018, 15).
fa o je začela opozarjati, da je celinsko ribištvo ključnega pomena za
oskrbo s hrano in zmanjševanje revščine. Prvi korak k ureditvi sektorja
je bila mednarodna konferenca leta 2015 v Rimu, ki so se je udeležili ribi-
ški strokovnjaki, zakonodajalci, akademiki in ekologi iz različnih držav
sveta (Cooke idr. 2016). Na konferenci so poudarili, da sektor potrebuje
boljše podatke za nadzor stanja in trajnostno strategijo, ki bi omogočila
razvoj celinskega ribištva v smer trajnostnega ribolova in akvakulture.
Vzdržno celinsko ribištvo potrebuje zdrave ekosisteme, ki so odporni
na podnebne spremembe in trajnostno izkoriščanje virov, a za dose-
ganje teh ciljev je potrebno upravljati naravno okolje rib, kakovost in
količino vode ter vpliv ribolova na okolje (Lynch idr. 2017). Intenzivna
akvakultura lahko do določene mere nadomesti ribolov v celinskih vo-
dah (Cooke idr. 2016).
Naštejemo lahko deset korakov, ki bodo pripeljali do odgovornega in
trajnostnega celinskega ribištva. Koraki sledijo logičnemu razvoju, kako
se lahko iz netrajnostne rabe preide na vzdržno stanje in ustvari na-
predek. Omenjeni koraki so (Food and Agriculture Organization of the
United Nations in Michigan State University 2016):
• izboljšana ocena biološke proizvodnje, kar bo omogočilo mana-
gement na osnovi znanosti (zbiranje ustreznih podatkov, nadzor
ulova, izvedba anket, izboljšanje poročanja o stanju ipd.),
• pravilno ovrednotenje celinskih vodnih ekosistemov (zagotovitev
ohranjanja ekosistemov, trajnostno naravnane vrednostne verige),
• oglaševanje prehranske vrednosti ulova (ribolovni organizmi so
zdrav vir prehrane),
• razvoj in izboljšave znanstvenih pristopov za upravljanje celin-
skega ribištva (biološke raziskave, povezovanje skupin, deljenje
informacij, omejitve ribolova, zaznavanje nevarnosti, ki bi lahko
škodile okolju),
• izboljšana komunikacija med uporabniki sladkovodnih ribolovnih
virov (pripomore k ustvarjanju zakonov, širši javnosti, ribiškim
skupnostim),
• izboljšava nadzora, predvsem za specifična sladkovodna okolja
(ustanovitve institucij, ki bodo skrbele za nadzor in izvajanje
30
na tradicionalen način ali industrijsko predelan. Večino ulova iz revnej-
ših držav (primer: ribolov v jezeru Viktorija) izvozijo v Evropo, Azijo in
z da v obliki zamrznjenih filejev, ostanke predelujejo v ribjo moko, ki jo
prav tako izvozijo na tuje trge (Funge-Smith 2018, 15).
fa o je začela opozarjati, da je celinsko ribištvo ključnega pomena za
oskrbo s hrano in zmanjševanje revščine. Prvi korak k ureditvi sektorja
je bila mednarodna konferenca leta 2015 v Rimu, ki so se je udeležili ribi-
ški strokovnjaki, zakonodajalci, akademiki in ekologi iz različnih držav
sveta (Cooke idr. 2016). Na konferenci so poudarili, da sektor potrebuje
boljše podatke za nadzor stanja in trajnostno strategijo, ki bi omogočila
razvoj celinskega ribištva v smer trajnostnega ribolova in akvakulture.
Vzdržno celinsko ribištvo potrebuje zdrave ekosisteme, ki so odporni
na podnebne spremembe in trajnostno izkoriščanje virov, a za dose-
ganje teh ciljev je potrebno upravljati naravno okolje rib, kakovost in
količino vode ter vpliv ribolova na okolje (Lynch idr. 2017). Intenzivna
akvakultura lahko do določene mere nadomesti ribolov v celinskih vo-
dah (Cooke idr. 2016).
Naštejemo lahko deset korakov, ki bodo pripeljali do odgovornega in
trajnostnega celinskega ribištva. Koraki sledijo logičnemu razvoju, kako
se lahko iz netrajnostne rabe preide na vzdržno stanje in ustvari na-
predek. Omenjeni koraki so (Food and Agriculture Organization of the
United Nations in Michigan State University 2016):
• izboljšana ocena biološke proizvodnje, kar bo omogočilo mana-
gement na osnovi znanosti (zbiranje ustreznih podatkov, nadzor
ulova, izvedba anket, izboljšanje poročanja o stanju ipd.),
• pravilno ovrednotenje celinskih vodnih ekosistemov (zagotovitev
ohranjanja ekosistemov, trajnostno naravnane vrednostne verige),
• oglaševanje prehranske vrednosti ulova (ribolovni organizmi so
zdrav vir prehrane),
• razvoj in izboljšave znanstvenih pristopov za upravljanje celin-
skega ribištva (biološke raziskave, povezovanje skupin, deljenje
informacij, omejitve ribolova, zaznavanje nevarnosti, ki bi lahko
škodile okolju),
• izboljšana komunikacija med uporabniki sladkovodnih ribolovnih
virov (pripomore k ustvarjanju zakonov, širši javnosti, ribiškim
skupnostim),
• izboljšava nadzora, predvsem za specifična sladkovodna okolja
(ustanovitve institucij, ki bodo skrbele za nadzor in izvajanje
30
