Page 28 - Izzivi razvoja ribištva v Sloveniji
P. 28
1 Uvod
kov, ki niso povezani samo z ribištvom, ampak tudi z vsemi drugimi
dejavnostmi, ki za svoje delovanje potrebujejo celinske vode. Če bodo
organizacije pripravljene zmanjšati svoje dobičke oziroma določene ko-
risti za dobro celotne družbe in okolja, se bo sektor lahko premaknil v
trajnostno smer razvoja (Welcomme 2016, 13).
Celinsko ribištvo je bolj razdrobljeno med državami kot morsko ri-
bištvo, in zato sta upravljanje in nadzor nad njim bolj v pristojnosti
držav ter je manj mednarodnih institucij, ki bi se ukvarjale s tem ri-
bištvom (Lugten, 2010). V upravljanju celinskih voda pridejo v konflikt
različne organizacije z drugačnimi interesi. Za učinkovito upravljanje z
vodnimi viri in za usklajevanje potreb ter interesov vseh udeležencev
so potrebni infrastruktura, naložbe in nadzor v sektorjih, ki izrabljajo
celinske vode, da bi učinkovito zaščitili ribolovne vire in kakovost celin-
skih voda. Nadzor celinskih voda zajema procese in deležnike, ki priha-
jajo iz različnih sektorjev, kot so kmetijstvo, prehranski sektor, energet-
ski sektor, zdravstveni sektor, gradbeni sektor in okoljski sektor. Orga-
nizacije in udeleženci iz različnih sektorjev upravljajo le svojo dejavnost
in ne komunicirajo z drugimi udeleženci, ki potrebujejo celinske vode.
Zato so pogosti konflikti, saj akter, ki spreminja tok vode in strukturo
toka, oškoduje vse druge udeležence, ki izkoriščajo celinsko vodo. Poja-
vljata se dva prevladujoča problema, ki vplivata na ekosisteme v celin-
skih vodah: uničevanje vodnih ekosistemov in zmanjšana količina ter
kakovost vodnih virov (površinskih in podzemeljskih virov). Zaradi in-
tenzivne rabe celinskih voda v industriji, poselitve, kmetijstva, rudarje-
nja, krčenja gozdov in onesnaževanja poteka uničevanje vodnih okolij,
kar je največja grožnja za ribolovne vire v celinskih vodah. Celinsko ribi-
štvo najbolj ogrožajo dejavnosti izven sektorja, zato je potrebna imple-
mentacija trajnostnega razmišljanja v dejavnostih, ki izkoriščajo celin-
ske vode. Upravljanje vodnih virov je izjemno kompleksno in ga je težko
razreševati zaradi različnih prostorskih in časovnih potreb udeležencev,
da bi dosegli učinkovito, trajnostno in pravično izrabo vode. Nekateri
avtorji menijo, da razvoj sladkovodne akvakulture na celini lahko pri-
pomore k bolj ozaveščeni porabi in zagotavljanju kakovosti vodnih vi-
rov. To je tudi pot k ohranitvi ekosistemov in ekosistemskih storitev, ki
jih izrablja človeštvo (Cooke idr. 2016; Unver idr. 2016, 15–16; Food and
Agriculture Organization of the United Nations 2018b, 1).
Sladkovodni ribolovni viri so ekonomsko, prehransko, znanstveno,
zgodovinsko in kulturno pomembni po celem svetu. Celinsko ribištvo
oskrbuje s hrano na milijone ljudi in je še posebej pomembno za rev-
28
kov, ki niso povezani samo z ribištvom, ampak tudi z vsemi drugimi
dejavnostmi, ki za svoje delovanje potrebujejo celinske vode. Če bodo
organizacije pripravljene zmanjšati svoje dobičke oziroma določene ko-
risti za dobro celotne družbe in okolja, se bo sektor lahko premaknil v
trajnostno smer razvoja (Welcomme 2016, 13).
Celinsko ribištvo je bolj razdrobljeno med državami kot morsko ri-
bištvo, in zato sta upravljanje in nadzor nad njim bolj v pristojnosti
držav ter je manj mednarodnih institucij, ki bi se ukvarjale s tem ri-
bištvom (Lugten, 2010). V upravljanju celinskih voda pridejo v konflikt
različne organizacije z drugačnimi interesi. Za učinkovito upravljanje z
vodnimi viri in za usklajevanje potreb ter interesov vseh udeležencev
so potrebni infrastruktura, naložbe in nadzor v sektorjih, ki izrabljajo
celinske vode, da bi učinkovito zaščitili ribolovne vire in kakovost celin-
skih voda. Nadzor celinskih voda zajema procese in deležnike, ki priha-
jajo iz različnih sektorjev, kot so kmetijstvo, prehranski sektor, energet-
ski sektor, zdravstveni sektor, gradbeni sektor in okoljski sektor. Orga-
nizacije in udeleženci iz različnih sektorjev upravljajo le svojo dejavnost
in ne komunicirajo z drugimi udeleženci, ki potrebujejo celinske vode.
Zato so pogosti konflikti, saj akter, ki spreminja tok vode in strukturo
toka, oškoduje vse druge udeležence, ki izkoriščajo celinsko vodo. Poja-
vljata se dva prevladujoča problema, ki vplivata na ekosisteme v celin-
skih vodah: uničevanje vodnih ekosistemov in zmanjšana količina ter
kakovost vodnih virov (površinskih in podzemeljskih virov). Zaradi in-
tenzivne rabe celinskih voda v industriji, poselitve, kmetijstva, rudarje-
nja, krčenja gozdov in onesnaževanja poteka uničevanje vodnih okolij,
kar je največja grožnja za ribolovne vire v celinskih vodah. Celinsko ribi-
štvo najbolj ogrožajo dejavnosti izven sektorja, zato je potrebna imple-
mentacija trajnostnega razmišljanja v dejavnostih, ki izkoriščajo celin-
ske vode. Upravljanje vodnih virov je izjemno kompleksno in ga je težko
razreševati zaradi različnih prostorskih in časovnih potreb udeležencev,
da bi dosegli učinkovito, trajnostno in pravično izrabo vode. Nekateri
avtorji menijo, da razvoj sladkovodne akvakulture na celini lahko pri-
pomore k bolj ozaveščeni porabi in zagotavljanju kakovosti vodnih vi-
rov. To je tudi pot k ohranitvi ekosistemov in ekosistemskih storitev, ki
jih izrablja človeštvo (Cooke idr. 2016; Unver idr. 2016, 15–16; Food and
Agriculture Organization of the United Nations 2018b, 1).
Sladkovodni ribolovni viri so ekonomsko, prehransko, znanstveno,
zgodovinsko in kulturno pomembni po celem svetu. Celinsko ribištvo
oskrbuje s hrano na milijone ljudi in je še posebej pomembno za rev-
28
