Page 38 - Izzivi razvoja ribištva v Sloveniji
P. 38
1 Uvod
tudi pozitivne učinke na okolje: gojišča lahko predstavljajo zatočišča
različnim ribolovnim organizmom, vzrejamo lahko mladice za naseli-
tve v naravno okolje (Bolje 2019, 102). Trajnostna akvakultura pomeni
izvajanje trajnostnih praks, ki imajo čim manjši vpliv na okolje. Takšne
prakse so uporaba manjše količine krme, nižja naselitvena gostota rib,
uporaba odpadnih snovi iz ribogojstva v kmetijstvu (gnojila), poraba
čim manj vode na težo proizvedenega organizma, brez vzreje transge-
nih vrst, gojenje brez uporabe antibiotikov ali čim manjša uporaba ter
čim nižja smrtnost in neoporečnost gojenih proizvodov v smislu odsto-
tnosti pesticidov, herbicidov, težkih kovin ali drugih škodljivih snovi. V
Sloveniji ne izvajajo ekološke akvakulture, izvajajo se nekatere naštete
trajnostne prakse (Bolje 2019, 107).
Gojenje v zaprtih recirkulacijskih akvakulturnih sistemih ima izje-
mno majhen vpliv na okolje in porabi malo vode, a je velik porabnik
energije (potrebno energijo lahko pridobivajo s sončnimi paneli). Ome-
njeni sistem je popolnoma nadzorovan, a je naložba v te sisteme dražja
(Bolje 2019, 107–108; Ahmed in Turchini 2021).
1.6 Morsko ribištvo
Morsko ribištvo je pomemben sektor, ki zaposluje več kot 300 milijo-
nov ljudi in več kot milijardi ljudi po svetu zagotavlja najpomembnejši
vir beljakovinske hrane. Svetovne zaloge ribolovnih virov so ogrožene
zaradi prelova, uničevanja naravnih habitatov, onesnaževanja okolja in
podnebnih sprememb. Morje je skupna dediščina celotnega človeštva
in pripada vsem, vendar nimajo vse države dostopa do morja in pred-
nosti, ki jih to prinaša. Revnejše države pa nimajo finančnih ali tehnič-
nih sposobnosti, da bi lahko izkoriščale koristi iz morja in pomagale
varovati morje (Yassin Mohammed b. l.). Razporeditev lastništva mor-
skih virov in prodajne moči je težava, ki si jo v veliki večini lasti ne-
kaj večjih, bogatejših držav (Nemčija, Japonska, z da, Velika Britanija,
Francija, Izrael, Norveška in Kanada), ki so ribiške velesile in lovijo v
vseh svetovnih morjih, od obalnih voda do odprtih voda na oceanih. Na
drugi strani so revne države, ki ribolov izvajajo s preprostimi ribolov-
nimi orodji in opremo (mali ribolov). Pogosta težava v obeh segmen-
tih je (ne)zanesljivost poročanja o ulovu, na katerem temeljijo vsi stati-
stični izračuni o ulovu (Blasiak idr. 2018).
Ribolov v morju poteka od obalnih območij do odprtega morja, v
tropskih in polarnih morjih, na izlivih rek, v zalivih, lagunah, nad koral-
nimi grebeni. Ekosistemi, v katerih poteka ribolov, se neprestano spre-
38
tudi pozitivne učinke na okolje: gojišča lahko predstavljajo zatočišča
različnim ribolovnim organizmom, vzrejamo lahko mladice za naseli-
tve v naravno okolje (Bolje 2019, 102). Trajnostna akvakultura pomeni
izvajanje trajnostnih praks, ki imajo čim manjši vpliv na okolje. Takšne
prakse so uporaba manjše količine krme, nižja naselitvena gostota rib,
uporaba odpadnih snovi iz ribogojstva v kmetijstvu (gnojila), poraba
čim manj vode na težo proizvedenega organizma, brez vzreje transge-
nih vrst, gojenje brez uporabe antibiotikov ali čim manjša uporaba ter
čim nižja smrtnost in neoporečnost gojenih proizvodov v smislu odsto-
tnosti pesticidov, herbicidov, težkih kovin ali drugih škodljivih snovi. V
Sloveniji ne izvajajo ekološke akvakulture, izvajajo se nekatere naštete
trajnostne prakse (Bolje 2019, 107).
Gojenje v zaprtih recirkulacijskih akvakulturnih sistemih ima izje-
mno majhen vpliv na okolje in porabi malo vode, a je velik porabnik
energije (potrebno energijo lahko pridobivajo s sončnimi paneli). Ome-
njeni sistem je popolnoma nadzorovan, a je naložba v te sisteme dražja
(Bolje 2019, 107–108; Ahmed in Turchini 2021).
1.6 Morsko ribištvo
Morsko ribištvo je pomemben sektor, ki zaposluje več kot 300 milijo-
nov ljudi in več kot milijardi ljudi po svetu zagotavlja najpomembnejši
vir beljakovinske hrane. Svetovne zaloge ribolovnih virov so ogrožene
zaradi prelova, uničevanja naravnih habitatov, onesnaževanja okolja in
podnebnih sprememb. Morje je skupna dediščina celotnega človeštva
in pripada vsem, vendar nimajo vse države dostopa do morja in pred-
nosti, ki jih to prinaša. Revnejše države pa nimajo finančnih ali tehnič-
nih sposobnosti, da bi lahko izkoriščale koristi iz morja in pomagale
varovati morje (Yassin Mohammed b. l.). Razporeditev lastništva mor-
skih virov in prodajne moči je težava, ki si jo v veliki večini lasti ne-
kaj večjih, bogatejših držav (Nemčija, Japonska, z da, Velika Britanija,
Francija, Izrael, Norveška in Kanada), ki so ribiške velesile in lovijo v
vseh svetovnih morjih, od obalnih voda do odprtih voda na oceanih. Na
drugi strani so revne države, ki ribolov izvajajo s preprostimi ribolov-
nimi orodji in opremo (mali ribolov). Pogosta težava v obeh segmen-
tih je (ne)zanesljivost poročanja o ulovu, na katerem temeljijo vsi stati-
stični izračuni o ulovu (Blasiak idr. 2018).
Ribolov v morju poteka od obalnih območij do odprtega morja, v
tropskih in polarnih morjih, na izlivih rek, v zalivih, lagunah, nad koral-
nimi grebeni. Ekosistemi, v katerih poteka ribolov, se neprestano spre-
38
