Page 31 - Napoteni delavci med regulativo in prakso
P. 31
4 Pravna ureditev napotovanja
Kot povedano na več mestih zgoraj, eu spodbuja gibanje oseb med dr-
žavami članicami, ne glede na to, ali gre pri tem za uresničevanje te-
meljne svoboščine prostega gibanja delavcev ali za svobodo opravljanja
storitev. Napotitve delavcev sodijo v okvir slednje pravice, torej svobode
(prostega) opravljanja storitev. S čezmejnostjo delovnega razmerja se
pojavijo težave glede tega, katero pravo naj velja za to delovno razmerje
oziroma za pravice in obveznosti delavca ter delodajalca iz tega naslova.
Namreč, v praksi lahko za isto osebo v istem časovnem obdobju velja za-
konodaja več držav.
Težava glede določitve zakonodaje, ki naj se uporabi, ni relevantna
le za določanje pravic in obveznosti iz delovnega razmerja (npr. pra-
vil glede maksimalnega delovnega časa, minimalnega počitka, plačila
za delo ipd.), pač pa tudi za določanje pravic in obveznosti iz naslova
socialne varnosti. Pravica do socialne varnosti je namreč ena izmed te-
meljnih človekovih pravic, ki jo uživajo tudi delavci migranti in delavci,
ki so napoteni na delo v drugo državo članico. Zaradi načela teritorial-
nosti (omejenosti uporabe prava socialne varnosti zgolj na ozemlje po-
samezne države) pa lahko pride do trčenja sistemov socialne varnosti
različnih držav. To lahko vodi v izgubo posameznikovih socialnih pra-
vic (Strban 2018, 406). S tem neposredno povezan je tudi problem do-
ločitve države oziroma pristojnega nosilca socialnega zavarovanja, ki je
upravičen do prejema plačila prispevkov za socialno varnost, in določi-
tve države, ki naj »izplača« pravice iz tega naslova. Bilo bi namreč ne-
sprejemljivo, če bi delavec moral spremeniti vključenost v sistem soci-
alne varnosti vsakič, ko bi delo opravljal zunaj države svoje zaposlitve.
To bi nosilcem socialne varnosti, delodajalcem in delavcem povzročilo
ne samo pravne, pač pa tudi povsem praktične težave. Predvsem pa bi
to pomenilo veliko oviro načelu prostega pretoka delavcev in svobode
opravljanja storitev na enotnem evropskem trgu.
Za zaposlene in samozaposlene osebe, ki svoje prihodke prejemajo
na podlagi zaposlitve ali samozaposlitve, se navadno uporablja zakono-
31
Kot povedano na več mestih zgoraj, eu spodbuja gibanje oseb med dr-
žavami članicami, ne glede na to, ali gre pri tem za uresničevanje te-
meljne svoboščine prostega gibanja delavcev ali za svobodo opravljanja
storitev. Napotitve delavcev sodijo v okvir slednje pravice, torej svobode
(prostega) opravljanja storitev. S čezmejnostjo delovnega razmerja se
pojavijo težave glede tega, katero pravo naj velja za to delovno razmerje
oziroma za pravice in obveznosti delavca ter delodajalca iz tega naslova.
Namreč, v praksi lahko za isto osebo v istem časovnem obdobju velja za-
konodaja več držav.
Težava glede določitve zakonodaje, ki naj se uporabi, ni relevantna
le za določanje pravic in obveznosti iz delovnega razmerja (npr. pra-
vil glede maksimalnega delovnega časa, minimalnega počitka, plačila
za delo ipd.), pač pa tudi za določanje pravic in obveznosti iz naslova
socialne varnosti. Pravica do socialne varnosti je namreč ena izmed te-
meljnih človekovih pravic, ki jo uživajo tudi delavci migranti in delavci,
ki so napoteni na delo v drugo državo članico. Zaradi načela teritorial-
nosti (omejenosti uporabe prava socialne varnosti zgolj na ozemlje po-
samezne države) pa lahko pride do trčenja sistemov socialne varnosti
različnih držav. To lahko vodi v izgubo posameznikovih socialnih pra-
vic (Strban 2018, 406). S tem neposredno povezan je tudi problem do-
ločitve države oziroma pristojnega nosilca socialnega zavarovanja, ki je
upravičen do prejema plačila prispevkov za socialno varnost, in določi-
tve države, ki naj »izplača« pravice iz tega naslova. Bilo bi namreč ne-
sprejemljivo, če bi delavec moral spremeniti vključenost v sistem soci-
alne varnosti vsakič, ko bi delo opravljal zunaj države svoje zaposlitve.
To bi nosilcem socialne varnosti, delodajalcem in delavcem povzročilo
ne samo pravne, pač pa tudi povsem praktične težave. Predvsem pa bi
to pomenilo veliko oviro načelu prostega pretoka delavcev in svobode
opravljanja storitev na enotnem evropskem trgu.
Za zaposlene in samozaposlene osebe, ki svoje prihodke prejemajo
na podlagi zaposlitve ali samozaposlitve, se navadno uporablja zakono-
31
