Page 36 - Napoteni delavci med regulativo in prakso
P. 36
4 Pravna ureditev napotovanja
je v zvezi s tem sklenila, da je temu pogoju zadoščeno, če se pravo so-
cialne varnosti države zaposlitve za delavca uporablja vsaj mesec dni
pred napotitvijo. V primeru, če je to obdobje krajše, je potrebna indivi-
dualna presoja glede na okoliščine vsakega posamičnega primera (Sklep
št. a 2 z dne 12. junija 2009 o razlagi člena 12 Uredbe (e s) št. 883/2004
Evropskega parlamenta in Sveta v zvezi z zakonodajo, ki se uporablja za
napotene delavce in samozaposlene delavce, ki začasno opravljajo delo
zunaj pristojne države 2009). Pri tem velja opozoriti, da ni nujno, da je
bila ta oseba zavarovana prav pri delodajalcu, ki jo napotuje na delo v
drugo državo članico. Ta pogoj je izpolnjen z obstojem zavarovanja na
kateri koli podlagi v državi zaposlitve.
Za napotitev je odločilno, da se delovno razmerje z istim delodajal-
cem (lat. intuitu personae) nadaljuje tudi v državi napotitve. Pri tem
mora delodajalec v državi pošiljateljici (državi sedeža delodajalca) »obi-
čajno opravljati svojo dejavnost« (glej zgoraj dikcijo 12. člena). Ta pogoj
preprečuje, da bi se delodajalec ustanovil v državi članici z nižjimi pri-
spevki zgolj z namenom tam zaposlovati delavce in jih pošiljali na delo
v drugo (dražjo) državo članico (angl. letter box companies).
Pogoj »v imenu delodajalca« v zgoraj citiranem členu 14 poudarja
ohranjanje povezave med delodajalcem in napotenim delavcem ves čas
napotitve, pri čemer napoteni delavec lahko prejema navodila od pod-
jetja – naročnika. V primeru pomanjkanja neposredne povezave med
napotenim delavcem in njegovim delodajalcem pravil o napotitvi ni mo-
goče uporabiti. To so primeri, če naročnik storitev (podjetje, kamor je
delavec napoten) tega delavca da na voljo drugemu podjetju. Seveda pa
lahko delodajalec sam napoti »svojega« delavca iz države gostiteljice (dr-
žave napotitve) v drugo državo gostiteljico (Strban 2018, 413 in 414).
Za izpolnitev pogoja »običajno opravlja dejavnosti« ne zadostuje zgolj
opravljanje notranjih upravljavskih dejavnosti na ozemlju države čla-
nice, v kateri ima delodajalec sedež, pač pa mora delodajalec v državi
sedeža opravljati znaten del dejavnosti.
Najpomembnejši pogoj po 12. členu Uredbe 883/2004 pa je časovna
omejitev trajanja napotitve, ki ne sme presegati 24 mesecev. Če je že
vnaprej jasno, da dela ni mogoče opraviti v 24 mesecih, pravil o napo-
titvi sploh ni mogoče uporabiti, pač pa za tega delavca velja pravo soci-
alne varnosti države gostiteljice od začetka opravljanja dela v tej državi.
Tudi v primeru, ko je bilo trajanje napotitve sprva predvideno do 24
mesecev, pa se je delo zaradi nepredvidenih okoliščin podaljšalo, velja
pravo socialne varnosti države gostiteljice (takoj po poteku 24 mese-
36
je v zvezi s tem sklenila, da je temu pogoju zadoščeno, če se pravo so-
cialne varnosti države zaposlitve za delavca uporablja vsaj mesec dni
pred napotitvijo. V primeru, če je to obdobje krajše, je potrebna indivi-
dualna presoja glede na okoliščine vsakega posamičnega primera (Sklep
št. a 2 z dne 12. junija 2009 o razlagi člena 12 Uredbe (e s) št. 883/2004
Evropskega parlamenta in Sveta v zvezi z zakonodajo, ki se uporablja za
napotene delavce in samozaposlene delavce, ki začasno opravljajo delo
zunaj pristojne države 2009). Pri tem velja opozoriti, da ni nujno, da je
bila ta oseba zavarovana prav pri delodajalcu, ki jo napotuje na delo v
drugo državo članico. Ta pogoj je izpolnjen z obstojem zavarovanja na
kateri koli podlagi v državi zaposlitve.
Za napotitev je odločilno, da se delovno razmerje z istim delodajal-
cem (lat. intuitu personae) nadaljuje tudi v državi napotitve. Pri tem
mora delodajalec v državi pošiljateljici (državi sedeža delodajalca) »obi-
čajno opravljati svojo dejavnost« (glej zgoraj dikcijo 12. člena). Ta pogoj
preprečuje, da bi se delodajalec ustanovil v državi članici z nižjimi pri-
spevki zgolj z namenom tam zaposlovati delavce in jih pošiljali na delo
v drugo (dražjo) državo članico (angl. letter box companies).
Pogoj »v imenu delodajalca« v zgoraj citiranem členu 14 poudarja
ohranjanje povezave med delodajalcem in napotenim delavcem ves čas
napotitve, pri čemer napoteni delavec lahko prejema navodila od pod-
jetja – naročnika. V primeru pomanjkanja neposredne povezave med
napotenim delavcem in njegovim delodajalcem pravil o napotitvi ni mo-
goče uporabiti. To so primeri, če naročnik storitev (podjetje, kamor je
delavec napoten) tega delavca da na voljo drugemu podjetju. Seveda pa
lahko delodajalec sam napoti »svojega« delavca iz države gostiteljice (dr-
žave napotitve) v drugo državo gostiteljico (Strban 2018, 413 in 414).
Za izpolnitev pogoja »običajno opravlja dejavnosti« ne zadostuje zgolj
opravljanje notranjih upravljavskih dejavnosti na ozemlju države čla-
nice, v kateri ima delodajalec sedež, pač pa mora delodajalec v državi
sedeža opravljati znaten del dejavnosti.
Najpomembnejši pogoj po 12. členu Uredbe 883/2004 pa je časovna
omejitev trajanja napotitve, ki ne sme presegati 24 mesecev. Če je že
vnaprej jasno, da dela ni mogoče opraviti v 24 mesecih, pravil o napo-
titvi sploh ni mogoče uporabiti, pač pa za tega delavca velja pravo soci-
alne varnosti države gostiteljice od začetka opravljanja dela v tej državi.
Tudi v primeru, ko je bilo trajanje napotitve sprva predvideno do 24
mesecev, pa se je delo zaradi nepredvidenih okoliščin podaljšalo, velja
pravo socialne varnosti države gostiteljice (takoj po poteku 24 mese-
36
