Page 33 - Napoteni delavci med regulativo in prakso
P. 33
Uredba 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti 4.1
rektiva 2014/67/eu. Sem spada še Direktiva (eu) 2019/1152 Evropskega
parlamenta in Sveta z dne 20. junija 2019 o preglednih in predvidljivih
delovnih pogojih v Evropski uniji (2019).
4.1 Uredba 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne
varnosti
Uredba 883/2004 vsebuje nadnacionalna koordinacijska pravila, name-
njena poenotenju formalnih vidikov nacionalnih pravil socialne varno-
sti. Koordinacija sistemov socialne varnosti omogoča dejansko uresni-
čevanje svobode gibanja oseb znotraj eu, saj zagotavlja, da posameznik
pri gibanju med državami članicami e u ne izgubi (delno ali v celoti)
pravic iz sistema socialne varnosti (Mišič, Bagari in Strban 2020, 30).
Uredba torej določa pogoje, pod katerimi se pridobljene pravice na pod-
ročju socialne varnosti ohranijo tudi v primeru dela v drugi državi čla-
nici (Rogan Šik 2021).
Uredba velja za vse državljane e u, vendar le pri dostopu do pravic,
ki sodijo v stvarno veljavnost Uredbe 883/2004, torej ob nastanku t. i.
tradicionalnih socialnih primerov (denimo bolezni, materinstva, inva-
lidnosti, starosti, brezposelnosti). Mednje pa ne sodijo splošne socialne
pomoči (Strban 2011, 19). Denarne socialne pomoči so praviloma dosto-
pne le državljanom, ki prebivajo v domači državi.
Osnovna načela uredbe, pomembne z vidika naše obravnave, so: na-
čelo enakega obravnavanja, načelo uporabe zakonodaje ene države čla-
nice, načelo ohranitve pridobljenih pravic in načelo dobrega upravnega
sodelovanja preko elektronske izmenjave podatkov pristojnih organov
držav članic.
Načelo enakega obravnavanja državam članicam eu prepoveduje kakr-
šno koli diskriminacijo zaradi državljanstva. Osebe, ki prebivajo v kateri
koli državi članici in za katere velja uredba, imajo enake obveznosti in
uživajo enake pravice kot državljani te države (4. člen Uredbe 883/2004).
Načelo uporabe zakonodaje ene države članice daje prednost načelu lex
loci laboris, z nekaterimi izjemami. Za napotene delavce tako velja iz-
jema, da zanje še naprej velja zakonodaja države zaposlitve (države poši-
ljateljice), in sicer ob izpolnitvi pogojev: delo za delodajalca, predhodno
zavarovanje v državi pošiljateljici, časovna omejitev in prepoved veriže-
nja napotitev (12. člen Uredbe 883/2004). Ti pogoji (primerljivi) veljajo
tudi za samozaposlene osebe.²
² Če oseba sočasno opravlja delo v več državah članicah, se uporabi zakonodaja stalnega
33
rektiva 2014/67/eu. Sem spada še Direktiva (eu) 2019/1152 Evropskega
parlamenta in Sveta z dne 20. junija 2019 o preglednih in predvidljivih
delovnih pogojih v Evropski uniji (2019).
4.1 Uredba 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne
varnosti
Uredba 883/2004 vsebuje nadnacionalna koordinacijska pravila, name-
njena poenotenju formalnih vidikov nacionalnih pravil socialne varno-
sti. Koordinacija sistemov socialne varnosti omogoča dejansko uresni-
čevanje svobode gibanja oseb znotraj eu, saj zagotavlja, da posameznik
pri gibanju med državami članicami e u ne izgubi (delno ali v celoti)
pravic iz sistema socialne varnosti (Mišič, Bagari in Strban 2020, 30).
Uredba torej določa pogoje, pod katerimi se pridobljene pravice na pod-
ročju socialne varnosti ohranijo tudi v primeru dela v drugi državi čla-
nici (Rogan Šik 2021).
Uredba velja za vse državljane e u, vendar le pri dostopu do pravic,
ki sodijo v stvarno veljavnost Uredbe 883/2004, torej ob nastanku t. i.
tradicionalnih socialnih primerov (denimo bolezni, materinstva, inva-
lidnosti, starosti, brezposelnosti). Mednje pa ne sodijo splošne socialne
pomoči (Strban 2011, 19). Denarne socialne pomoči so praviloma dosto-
pne le državljanom, ki prebivajo v domači državi.
Osnovna načela uredbe, pomembne z vidika naše obravnave, so: na-
čelo enakega obravnavanja, načelo uporabe zakonodaje ene države čla-
nice, načelo ohranitve pridobljenih pravic in načelo dobrega upravnega
sodelovanja preko elektronske izmenjave podatkov pristojnih organov
držav članic.
Načelo enakega obravnavanja državam članicam eu prepoveduje kakr-
šno koli diskriminacijo zaradi državljanstva. Osebe, ki prebivajo v kateri
koli državi članici in za katere velja uredba, imajo enake obveznosti in
uživajo enake pravice kot državljani te države (4. člen Uredbe 883/2004).
Načelo uporabe zakonodaje ene države članice daje prednost načelu lex
loci laboris, z nekaterimi izjemami. Za napotene delavce tako velja iz-
jema, da zanje še naprej velja zakonodaja države zaposlitve (države poši-
ljateljice), in sicer ob izpolnitvi pogojev: delo za delodajalca, predhodno
zavarovanje v državi pošiljateljici, časovna omejitev in prepoved veriže-
nja napotitev (12. člen Uredbe 883/2004). Ti pogoji (primerljivi) veljajo
tudi za samozaposlene osebe.²
² Če oseba sočasno opravlja delo v več državah članicah, se uporabi zakonodaja stalnega
33
