Page 34 - Napoteni delavci med regulativo in prakso
P. 34
4 Pravna ureditev napotovanja

Načelo ohranitve pridobljenih pravic pomeni izplačevanje dajatev ose-
bam s prebivališčem na ozemlju drugih držav članic (t. i. izvoz dajatev,
angl. export of benefits). Neomejen izvoz dajatev velja predvsem za dol-
gotrajne denarne dajatve (primer: pokojnina), pri kratkotrajnih daja-
tvah (primer: zdravstvene storitve) pa je ta izvoz omejen (Mišič, Bagari
in Strban 2020, 42).

Načelo dobrega upravnega sodelovanja je posebnega pomena za učin-
kovito uveljavljanje pravic iz naslova socialnih zavarovanj in pomeni
upravno sodelovanje med pristojnimi nosilci socialne varnosti različnih
držav članic, predvsem z elektronsko izmenjavo podatkov.

Besedilo 12. člena Uredbe 883/2004 (2004, 79) se glasi:

1. Za osebo, ki opravlja dejavnost zaposlene osebe v državi članici
v imenu delodajalca, ki tam običajno opravlja dejavnosti, in jo ta
delodajalec napoti v drugo državo članico, da tam opravlja delo v
imenu tega delodajalca, še naprej velja zakonodaja prve države čla-
nice, pod pogojem, da predvideno trajanje takega dela ne presega
24 mesecev in če ta oseba ni poslana, da nadomesti drugo napoteno
osebo.

2. Za osebo, ki običajno opravlja dejavnost samozaposlene osebe v dr-
žavi članici in ki gre opravljat podobno dejavnost v drugo državo
članico, še naprej velja zakonodaja prve države članice, če predvi-
deno trajanje take dejavnosti ne presega 24 mesecev.

Kar se tiče osebne veljavnosti Uredbe 883/2004, velja izpostaviti, da
velja za vsako osebo, ki je (bila) vključena v sistem socialne varnosti za
področja, ki so navedena v njenem 3. členu (2. člen Uredbe 883/2004).
Gre za področja socialne varnosti, v okviru katerih se zagotavljajo da-
jatve za tradicionalne socialne primere: (a) dajatve za bolezen; (b) da-
jatve za materinstvo in enakovredne dajatve za očetovstvo, dajatve za
dolgotrajno oskrbo), (c) dajatve za invalidnost; (d) dajatve za starost;
(e) dajatve za preživele osebe; (f) dajatve za nesreče pri delu in poklicne

prebivališča, če ta oseba opravlja znaten del svoje dejavnosti v tej državi članici oziroma
v tisti državi članici, v kateri je sedež njenega delodajalca. Če je ta delež nižji od 25 ,
je to pokazatelj, da v državi prebivališča ne izvaja znatnega dela svoje dejavnosti – v
tem primeru se uporablja zakonodaja tiste države članice, v kateri je središče interesa
njenih dejavnosti (2. odstavek 13. člena Uredbe 883/2004). V primerih, ko oseba hkrati
opravlja različne aktivnosti v več državah članicah (je zaposlena v eni državi članici, v
drugi pa opravlja dejavnost kot samozaposlena oseba), se upošteva zakonodaja tiste
države članice, v kateri opravlja delo kot zaposlena oseba oziroma delavec (3. odstavek
13. člena Uredbe 883/2004).

34
   29   30   31   32   33   34   35   36   37   38   39