Page 32 - Napoteni delavci med regulativo in prakso
P. 32
4 Pravna ureditev napotovanja
daja države članice, v kateri delujejo. To načelo se imenuje lex loci labo-
ris. Za vse druge osebe se uporablja zakonodaja države članice stalnega
prebivališča (načelo lex domicilii). Kljub temu pa je v nekaterih zelo po-
sebnih okoliščinah namesto kraja zaposlitve upravičena tudi uporaba
drugih meril. Take okoliščine vključujejo primere, ko so delavci zača-
sno napoteni na delo v drugo državo članico in ko oseba dela v dveh
ali več državah članicah eu (Evropska komisija 2013, 5). Če bi za napo-
tene delavce veljalo načelo lex loci laboris, bi se moral delavec vsakič, ko
bi delo opravljal zunaj svoje države, vključiti v sistem socialne varnosti
države, v kateri bi delal, tam plačevati prispevke in tam bi bil upravi-
čen do pravic iz tega naslova. V izogib temu velja kolizijsko pravilo, po
katerem delavec ostane vključen v sistem socialne varnosti države, iz
katere je poslan (države zaposlitve, države pošiljateljice). Uporabi se to-
rej zakonodaja glede na sedež delodajalca (to določa Uredba 883/2004;
podrobneje v nadaljevanju). Strban (2018, 410) v zvezi s tem navaja, da
ne gre za načelo lex loci laboris, pač pa za lex loci dominus. Tudi če delavec
v državi gostiteljici prijavi prebivališče,¹ lahko ostane vključen v sistem
socialne varnosti države, ki ji pripada njegov delodajalec.
Pravila za določanje države članice, katere zakonodaja se uporablja,
so določena v členih 11 do 16 Uredbe 883/2004, z njimi povezane izved-
bene določbe pa v členih 14 do 21 izvedbene Uredbe 987/2009 (Evropska
komisija 2013, 5). Vodilno načelo torej je, da za osebe, za katere se uredbi
uporabljata, velja zakonodaja ene same države članice. Ne glede na dej-
stvo, da se za napotene delavce uporablja pravo države zaposlitve, pa
morajo biti napotenim delavcem zagotovljeni minimalni delovni pogoji
in druge minimalne pravice iz delovnega razmerja (podrobneje o tem v
nadaljevanju tega poglavja), ki so zagotovljene z zakonodajo,s kolektiv-
nimi pogodbami oziroma z drugimi zavezujočimi pravnimi akti države,
v katero je delavec napoten in tam opravlja delo. V nasprotnem primeru
prihaja do neenakega obravnavanja delavcev in nelojalne konkurence
med podjetji. Obveznost zagotavljanja minimalnih delovnih pogojev in
drugih pravic iz delovnega razmerja določajo zgoraj omenjene Direktiva
96/71/e s, ki je bila spremenjena z Direktivo 2018/957, ter izvedbena Di-
¹ Delavec mora prebivališče prijaviti najkasneje po preteku treh mesecev – glej Di-
rektivo Evropskega parlamenta in Sveta 2004/38/e s z dne 29. aprila 2004 o pra-
vici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebiva-
nja na ozemlju držav članic, ki spreminja Uredbo (e g s) št. 1612/68 in razveljavlja
Direktive 64/221/egs, 68/360/egs, 72/194/egs, 73/148/egs, 75/34/egs, 75/35/egs,
90/364/egs, 90/365/egs in 93/96/eec (2004).
32
daja države članice, v kateri delujejo. To načelo se imenuje lex loci labo-
ris. Za vse druge osebe se uporablja zakonodaja države članice stalnega
prebivališča (načelo lex domicilii). Kljub temu pa je v nekaterih zelo po-
sebnih okoliščinah namesto kraja zaposlitve upravičena tudi uporaba
drugih meril. Take okoliščine vključujejo primere, ko so delavci zača-
sno napoteni na delo v drugo državo članico in ko oseba dela v dveh
ali več državah članicah eu (Evropska komisija 2013, 5). Če bi za napo-
tene delavce veljalo načelo lex loci laboris, bi se moral delavec vsakič, ko
bi delo opravljal zunaj svoje države, vključiti v sistem socialne varnosti
države, v kateri bi delal, tam plačevati prispevke in tam bi bil upravi-
čen do pravic iz tega naslova. V izogib temu velja kolizijsko pravilo, po
katerem delavec ostane vključen v sistem socialne varnosti države, iz
katere je poslan (države zaposlitve, države pošiljateljice). Uporabi se to-
rej zakonodaja glede na sedež delodajalca (to določa Uredba 883/2004;
podrobneje v nadaljevanju). Strban (2018, 410) v zvezi s tem navaja, da
ne gre za načelo lex loci laboris, pač pa za lex loci dominus. Tudi če delavec
v državi gostiteljici prijavi prebivališče,¹ lahko ostane vključen v sistem
socialne varnosti države, ki ji pripada njegov delodajalec.
Pravila za določanje države članice, katere zakonodaja se uporablja,
so določena v členih 11 do 16 Uredbe 883/2004, z njimi povezane izved-
bene določbe pa v členih 14 do 21 izvedbene Uredbe 987/2009 (Evropska
komisija 2013, 5). Vodilno načelo torej je, da za osebe, za katere se uredbi
uporabljata, velja zakonodaja ene same države članice. Ne glede na dej-
stvo, da se za napotene delavce uporablja pravo države zaposlitve, pa
morajo biti napotenim delavcem zagotovljeni minimalni delovni pogoji
in druge minimalne pravice iz delovnega razmerja (podrobneje o tem v
nadaljevanju tega poglavja), ki so zagotovljene z zakonodajo,s kolektiv-
nimi pogodbami oziroma z drugimi zavezujočimi pravnimi akti države,
v katero je delavec napoten in tam opravlja delo. V nasprotnem primeru
prihaja do neenakega obravnavanja delavcev in nelojalne konkurence
med podjetji. Obveznost zagotavljanja minimalnih delovnih pogojev in
drugih pravic iz delovnega razmerja določajo zgoraj omenjene Direktiva
96/71/e s, ki je bila spremenjena z Direktivo 2018/957, ter izvedbena Di-
¹ Delavec mora prebivališče prijaviti najkasneje po preteku treh mesecev – glej Di-
rektivo Evropskega parlamenta in Sveta 2004/38/e s z dne 29. aprila 2004 o pra-
vici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebiva-
nja na ozemlju držav članic, ki spreminja Uredbo (e g s) št. 1612/68 in razveljavlja
Direktive 64/221/egs, 68/360/egs, 72/194/egs, 73/148/egs, 75/34/egs, 75/35/egs,
90/364/egs, 90/365/egs in 93/96/eec (2004).
32
