Page 40 - Napoteni delavci med regulativo in prakso
P. 40
4 Pravna ureditev napotovanja
pred sodiščem eu, vključno z najodmevnejšimi odločitvami v zadevah
Viking, Laval, Rüffert in Luksemburg. Najpogostejši očitek direktivi se
je nanašal na to, da so bili po njenih določbah napoteni delavci dele-
žni le »minimalnih pravic«, medtem ko domači delavci uživajo delovno-
pravne pravice v polnem obsegu. To je ustvarjalo konkurenčno prednost
napotitvenih podjetij pred domačimi, kot posledica uporabe prava dr-
žave zaposlitve, ki ima nižjo raven varstva pravic delavcev. Konkurenčna
prednost teh podjetij pred domačimi je šla torej na račun delavcev. Ob
razpravah o spremembah Direktive 96/71/e s se je pojavljalo tudi vpra-
šanje, ali je minimalna plača pravično merilo oziroma ali bi bilo treba pri
določanju plače napotenim delavcem uporabiti pravilo enakega plačila
za enako delo/delovno mesto.
Najpomembnejši spremembi sta bili zamenjava »minimalne plače« z
enakim plačilom za vse delavce (člen 1, odstavek 2(a) Direktive 2018/957)
in uvedba 12-mesečnega obdobja (ki se lahko podaljša na 18 mesecev),
v katerem se uporablja pravo države napotitve (člen 1, odstavek 2(b)
Direktive 2018/957).
Napoteni delavci so na podlagi revidirane Direktive 96/71/e s v dr-
žavi gostiteljici upravičeni do enakega plačila kot domači delavci (ne le
do minimalne plače). Pojem plačila za delo je določen v nacionalnem
pravu države članice, kamor je delavec napoten. V plačilo se štejejo vsi
sestavni deli plačila za delo, ki so obvezni po nacionalni zakonodaji, dru-
gih predpisih in kolektivnih pogodbah. Dodatki, ki spadajo k napotitvi,
se štejejo kot del plačila za delo, razen če so ti izplačani kot povračilo za
stroške, ki dejansko nastanejo zaradi napotitve, kot so potni stroški ter
stroški za prehrano in nastanitev (revidirani člen 3, odstavek 1 Direktive
96/71/e s).
Napotitev je po novem omejena na 12 mesecev oziroma z dovolje-
njem države gostiteljice na največ 18 mesecev. Delavcem so v primeru
dolgoročnih napotitev (napotitve za obdobja, daljša od 12 mesecev) za-
jamčene dodatne pravice, zaradi česar bodo v delovnopravnem smislu
izenačeni z domačimi delavci (revidirani člen 3, odstavek 1(a) Direktive
96/71/e s). Pri tem je pomembno poudariti, da se v primeru, ko en na-
poteni delavec nadomesti drugega pri opravljanju istih nalog v/na istem
kraju, obdobja napotitve posameznih delavcev med seboj seštevajo (re-
vidirani člen 3, odstavek 1(a) Direktive 96/71/e s).
Naslednja pomembna novost je uvedba načela enakega obravnavanja
napotenih delavcev preko delodajalcev za posredovanje dela delavcev
drugim uporabnikom (t. i. agencije za zagotavljanje dela). Za delavce,
40
pred sodiščem eu, vključno z najodmevnejšimi odločitvami v zadevah
Viking, Laval, Rüffert in Luksemburg. Najpogostejši očitek direktivi se
je nanašal na to, da so bili po njenih določbah napoteni delavci dele-
žni le »minimalnih pravic«, medtem ko domači delavci uživajo delovno-
pravne pravice v polnem obsegu. To je ustvarjalo konkurenčno prednost
napotitvenih podjetij pred domačimi, kot posledica uporabe prava dr-
žave zaposlitve, ki ima nižjo raven varstva pravic delavcev. Konkurenčna
prednost teh podjetij pred domačimi je šla torej na račun delavcev. Ob
razpravah o spremembah Direktive 96/71/e s se je pojavljalo tudi vpra-
šanje, ali je minimalna plača pravično merilo oziroma ali bi bilo treba pri
določanju plače napotenim delavcem uporabiti pravilo enakega plačila
za enako delo/delovno mesto.
Najpomembnejši spremembi sta bili zamenjava »minimalne plače« z
enakim plačilom za vse delavce (člen 1, odstavek 2(a) Direktive 2018/957)
in uvedba 12-mesečnega obdobja (ki se lahko podaljša na 18 mesecev),
v katerem se uporablja pravo države napotitve (člen 1, odstavek 2(b)
Direktive 2018/957).
Napoteni delavci so na podlagi revidirane Direktive 96/71/e s v dr-
žavi gostiteljici upravičeni do enakega plačila kot domači delavci (ne le
do minimalne plače). Pojem plačila za delo je določen v nacionalnem
pravu države članice, kamor je delavec napoten. V plačilo se štejejo vsi
sestavni deli plačila za delo, ki so obvezni po nacionalni zakonodaji, dru-
gih predpisih in kolektivnih pogodbah. Dodatki, ki spadajo k napotitvi,
se štejejo kot del plačila za delo, razen če so ti izplačani kot povračilo za
stroške, ki dejansko nastanejo zaradi napotitve, kot so potni stroški ter
stroški za prehrano in nastanitev (revidirani člen 3, odstavek 1 Direktive
96/71/e s).
Napotitev je po novem omejena na 12 mesecev oziroma z dovolje-
njem države gostiteljice na največ 18 mesecev. Delavcem so v primeru
dolgoročnih napotitev (napotitve za obdobja, daljša od 12 mesecev) za-
jamčene dodatne pravice, zaradi česar bodo v delovnopravnem smislu
izenačeni z domačimi delavci (revidirani člen 3, odstavek 1(a) Direktive
96/71/e s). Pri tem je pomembno poudariti, da se v primeru, ko en na-
poteni delavec nadomesti drugega pri opravljanju istih nalog v/na istem
kraju, obdobja napotitve posameznih delavcev med seboj seštevajo (re-
vidirani člen 3, odstavek 1(a) Direktive 96/71/e s).
Naslednja pomembna novost je uvedba načela enakega obravnavanja
napotenih delavcev preko delodajalcev za posredovanje dela delavcev
drugim uporabnikom (t. i. agencije za zagotavljanje dela). Za delavce,
40
