Page 190 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 190
poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1
leta je bil sprejet v arzenal Mihael Kariž, mizar. Edini, ki je bil sprejet kot
delavec težak, je bil Štefan Miklavec, ki se prvič omenja v arzenalu 3. ja-
nuarja 1890. Po pregledanih Virih ni mogoče dognati, koliko časa so ome-
njeni ostali na delovnih mestih arzenala. Domnevamo pa lahko, da je za-
nje veljala ista službena doba kot za mornarje prostovoljce, tj. 12 let. Prav
tako je mogoče domnevati, da so službeno dobo podaljšali za več let, ker
je bil arsenal med tistimi ustanovami, ki so zelo težko in nerade odpuš-
čale dobre delavce, če so hoteli ostati na precej dobro plačanih delovnih
mestih.13
Podobno poroča ustno izročilo za povirske ladjedelce v civilnih lad-
jedelnicah stare Avstrije, le s to razliko, da ne navaja časa zaposlitve in
da gre v precej primerih za sezonsko ali občasno zaposlitev. Da bi si bili
o tem popolnoma na jasnem, bi bilo treba raziskati personalne akte vseh
tržaških in morda tudi reških ladjedelnic, kar pa zaenkrat ni mogoče. Po
ustnem izročilu je bil Anton Mahnič tesar, Franc Čefuta pa kvalificiran
mizar. Mizarja sta bila tudi že omenjena Ivan in Lovrenc Štok, medtem
ko je bil Jože Mahnič kovač. Že sami poklici povedo, da so omenjeni dela-
li pri notranji opremi ladij, z izjemo Antona Mahniča, ki je verjetno delal
pri rebri h in kobilici. Čeprav je šlo do določene meje za sezonce, ni dvoma,
da so to bili dobri delavci, kajti drugače bi jih ladjedelnice ne sprejemale.
Po drugi strani, če so sprejemali sezonsko delo, pomeni, da so se tako v
ladjedelnice kakor v pristanišča radi vračali, da so torej živeli z nastajajo-
čimi in s potovanj vračajočimi se ladjami. Med sezonskimi delavci trža-
ških ladjedelnic se omenjajo za čas Avstrije še Jože Mahnič, Franc Grželj
in Anton Škrinjar.
Prva svetovna vojna je delo ladjedelnic skoraj popolnoma zavrla.
Zato so bili Povirci, kolikor jih vojaške oblasti niso poklicale na fronto,
nezaposleni. To je čas, ki se ga vaščani ne spominjajo radi. Vas je zasedlo
vojaštvo. Tu je bilo zbirališče pred odhodom na kraško fronto in zaledje,
kjer so počivale frontne čete. Na njivah je zmanjkovalo vsega. Mnogi va-
ščani so hodili peš na Dolenjsko, da bi si preskrbeli hrano. Vladala je lako-
ta, stanje je bilo brezupno. Vojska se je sicer obnašala človeško, a kaj ko so
tudi vojaki stradali, štiri leta takšnega stanja so spravila vas gospodarsko
skoraj popolnoma na tla.
Z odhodom Avstrijcev so prišli Italijani. Nihče si jih ni želel in nih-
če jih ni pričakoval. Povirci so se nasproti novim oblastem obnašali dokaj
13 ÖStA, KA, »Assent protokoli [za navedena leta v mornariškem oddelku Vojnega ar-
hiva na Dunaju].«
190
leta je bil sprejet v arzenal Mihael Kariž, mizar. Edini, ki je bil sprejet kot
delavec težak, je bil Štefan Miklavec, ki se prvič omenja v arzenalu 3. ja-
nuarja 1890. Po pregledanih Virih ni mogoče dognati, koliko časa so ome-
njeni ostali na delovnih mestih arzenala. Domnevamo pa lahko, da je za-
nje veljala ista službena doba kot za mornarje prostovoljce, tj. 12 let. Prav
tako je mogoče domnevati, da so službeno dobo podaljšali za več let, ker
je bil arsenal med tistimi ustanovami, ki so zelo težko in nerade odpuš-
čale dobre delavce, če so hoteli ostati na precej dobro plačanih delovnih
mestih.13
Podobno poroča ustno izročilo za povirske ladjedelce v civilnih lad-
jedelnicah stare Avstrije, le s to razliko, da ne navaja časa zaposlitve in
da gre v precej primerih za sezonsko ali občasno zaposlitev. Da bi si bili
o tem popolnoma na jasnem, bi bilo treba raziskati personalne akte vseh
tržaških in morda tudi reških ladjedelnic, kar pa zaenkrat ni mogoče. Po
ustnem izročilu je bil Anton Mahnič tesar, Franc Čefuta pa kvalificiran
mizar. Mizarja sta bila tudi že omenjena Ivan in Lovrenc Štok, medtem
ko je bil Jože Mahnič kovač. Že sami poklici povedo, da so omenjeni dela-
li pri notranji opremi ladij, z izjemo Antona Mahniča, ki je verjetno delal
pri rebri h in kobilici. Čeprav je šlo do določene meje za sezonce, ni dvoma,
da so to bili dobri delavci, kajti drugače bi jih ladjedelnice ne sprejemale.
Po drugi strani, če so sprejemali sezonsko delo, pomeni, da so se tako v
ladjedelnice kakor v pristanišča radi vračali, da so torej živeli z nastajajo-
čimi in s potovanj vračajočimi se ladjami. Med sezonskimi delavci trža-
ških ladjedelnic se omenjajo za čas Avstrije še Jože Mahnič, Franc Grželj
in Anton Škrinjar.
Prva svetovna vojna je delo ladjedelnic skoraj popolnoma zavrla.
Zato so bili Povirci, kolikor jih vojaške oblasti niso poklicale na fronto,
nezaposleni. To je čas, ki se ga vaščani ne spominjajo radi. Vas je zasedlo
vojaštvo. Tu je bilo zbirališče pred odhodom na kraško fronto in zaledje,
kjer so počivale frontne čete. Na njivah je zmanjkovalo vsega. Mnogi va-
ščani so hodili peš na Dolenjsko, da bi si preskrbeli hrano. Vladala je lako-
ta, stanje je bilo brezupno. Vojska se je sicer obnašala človeško, a kaj ko so
tudi vojaki stradali, štiri leta takšnega stanja so spravila vas gospodarsko
skoraj popolnoma na tla.
Z odhodom Avstrijcev so prišli Italijani. Nihče si jih ni želel in nih-
če jih ni pričakoval. Povirci so se nasproti novim oblastem obnašali dokaj
13 ÖStA, KA, »Assent protokoli [za navedena leta v mornariškem oddelku Vojnega ar-
hiva na Dunaju].«
190
