Page 188 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 188
poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1
Prekinjena tradicija in nenaravna odrezanost od Trsta je vpliva-
la na stanje po drugi svetovni vojni. Vendar do popolne kontinentalne
miselnosti tudi zdaj ni prišlo. Po vojni sta namreč študirala dva Povirca
na pomorskih šolah v Piranu. Prvi je bil Ecijo Štok, ki je dovršil strojni
oddelek in plul nekaj let na ladjah Splošne plovbe v Piranu. Drugi je bil
Silvan Štok, ki se je šolal na ribiški šoli in plul na ribiških ladjah podje-
tja Delamaris v Izoli ter na vojnih ladjah JVM. Silvan je plul skupaj deset
let. Na Pomorski šoli v Piranu so se šolali tudi nekateri otroci razseljenih
Povircev. Nekateri še vedno plujejo za Splošno plovbo in druga podjetja.
Iz povedanega je razvidno, da je pomorska tradicija začela upadati z itali-
jansko zasedbo. Medtem, ko je Avstrija znala ceniti pomorščaka Slovenca,
čeprav je bil tudi njej nevaren, ga je Italija poskušala popolnoma odrini-
ti od morja in pomorstva. V tem je vsaj za prvih deset let njene vladavine
uspela. Žal se ta uspeh vleče tudi v nove razmere, ki so nastale z osvobo-
ditvijo. Prekinjano tradicijo je zelo težko obnoviti.
Med doki in žerjavi
Nekoliko lažje je bilo poizvedovati za ljudi, ki so delali v ladjedelnicah in
pristaniščih. Lažje predvsem iz razloga, ker so se ladjedelski delavci vra-
čali domov in so ostali otrokom v spominu kot ljudje, ki so vsaj enkrat na
teden peš prehodili pot iz Povirja v Trst in nazaj. Podatki, ki smo jih dobi-
li, segajo v devetdeseta leta prejšnjega in gredo do tridesetih let sedanje-
ga stoletja. Nekateri pripovedovalci so nam sicer zatrjevali, da so ljudje iz
Povirja hodili na delo v tržaške ladjedelnice že mnogo prej, vendar nam
niso vedeli povedati nobenega imena. Delno smo to razrešili na osnovi vi-
rov Vojnega arhiva na Dunaju. Toda tudi to vprašanje bo ostalo v precej-
šnji meri nerazrešeno, dokler ne najdemo arhivskih virov, ki bi pripove-
dovanje osvetlili in poglobili.
Začnimo s pristanišči. V poštev prihaja predvsem novo pristanišče
v Trstu, kjer sta ob koncu prejšnjega stoletja in na začetku sedanjega sto-
letja delala Žirca Peter Kobeja in Blaž Kuferšin. Oba sta delala kot nakla-
dalca in razkladalca ladij in to tako na žerjavih kakor samotež in z vozovi.
Povirec Anton Mahnič je dela v novem pristanišču celih osemnajst let in
to od svojega dvaintridesetega leta (rojen je bil leta 1864, torej je začel de-
lati leta 1896) do leta 1914. Včasih jo delal na žerjavih, včasih pa z lastno
vprego, kar mu je nudilo več zaslužna. Istočasno je nekaj Povircev dela-
lo sezonsko v ladjedelnici Sv. Marka v Trstu. Med njimi so pripovedoval-
ci najčešče omenjali Franca in Andreja Mahniča in nekega Čefuto, katere-
188
Prekinjena tradicija in nenaravna odrezanost od Trsta je vpliva-
la na stanje po drugi svetovni vojni. Vendar do popolne kontinentalne
miselnosti tudi zdaj ni prišlo. Po vojni sta namreč študirala dva Povirca
na pomorskih šolah v Piranu. Prvi je bil Ecijo Štok, ki je dovršil strojni
oddelek in plul nekaj let na ladjah Splošne plovbe v Piranu. Drugi je bil
Silvan Štok, ki se je šolal na ribiški šoli in plul na ribiških ladjah podje-
tja Delamaris v Izoli ter na vojnih ladjah JVM. Silvan je plul skupaj deset
let. Na Pomorski šoli v Piranu so se šolali tudi nekateri otroci razseljenih
Povircev. Nekateri še vedno plujejo za Splošno plovbo in druga podjetja.
Iz povedanega je razvidno, da je pomorska tradicija začela upadati z itali-
jansko zasedbo. Medtem, ko je Avstrija znala ceniti pomorščaka Slovenca,
čeprav je bil tudi njej nevaren, ga je Italija poskušala popolnoma odrini-
ti od morja in pomorstva. V tem je vsaj za prvih deset let njene vladavine
uspela. Žal se ta uspeh vleče tudi v nove razmere, ki so nastale z osvobo-
ditvijo. Prekinjano tradicijo je zelo težko obnoviti.
Med doki in žerjavi
Nekoliko lažje je bilo poizvedovati za ljudi, ki so delali v ladjedelnicah in
pristaniščih. Lažje predvsem iz razloga, ker so se ladjedelski delavci vra-
čali domov in so ostali otrokom v spominu kot ljudje, ki so vsaj enkrat na
teden peš prehodili pot iz Povirja v Trst in nazaj. Podatki, ki smo jih dobi-
li, segajo v devetdeseta leta prejšnjega in gredo do tridesetih let sedanje-
ga stoletja. Nekateri pripovedovalci so nam sicer zatrjevali, da so ljudje iz
Povirja hodili na delo v tržaške ladjedelnice že mnogo prej, vendar nam
niso vedeli povedati nobenega imena. Delno smo to razrešili na osnovi vi-
rov Vojnega arhiva na Dunaju. Toda tudi to vprašanje bo ostalo v precej-
šnji meri nerazrešeno, dokler ne najdemo arhivskih virov, ki bi pripove-
dovanje osvetlili in poglobili.
Začnimo s pristanišči. V poštev prihaja predvsem novo pristanišče
v Trstu, kjer sta ob koncu prejšnjega stoletja in na začetku sedanjega sto-
letja delala Žirca Peter Kobeja in Blaž Kuferšin. Oba sta delala kot nakla-
dalca in razkladalca ladij in to tako na žerjavih kakor samotež in z vozovi.
Povirec Anton Mahnič je dela v novem pristanišču celih osemnajst let in
to od svojega dvaintridesetega leta (rojen je bil leta 1864, torej je začel de-
lati leta 1896) do leta 1914. Včasih jo delal na žerjavih, včasih pa z lastno
vprego, kar mu je nudilo več zaslužna. Istočasno je nekaj Povircev dela-
lo sezonsko v ladjedelnici Sv. Marka v Trstu. Med njimi so pripovedoval-
ci najčešče omenjali Franca in Andreja Mahniča in nekega Čefuto, katere-
188
