Page 189 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 189
Kraška vas Povir, primer simbioze med kopnim in morjem
ga imena pa nismo mogli zvedeti. Omeniti je treba še Miho Grželja, ki je
bil sicer pri tajni policiji, vendar zadolžen za Novo pristanišče in ladjedel-
nico. Med ladjedelci so pripovedovalci označevali že omenjenega Antona
Mahniča, ki pa je delal v Sv. Marku le, kadar ni bilo dela v pristanišču. V
Sv. Marku so delali še Franc Čefuta, Ivan in Lovrenc Štok, vsi trije stalno
zaposleni, medtem ko je bil Jože Mahnič sezonski delavec. Sezonec je bil
tudi Franc Grčelj, ki pa je delal v ladjedelnici v Tržiču.
Razen Antona Mahniča, ki si je uredil samsko stanovanje pri Sv.
Jakobu v Trstu, in Franca Mahniča, za katerega pravijo, da je stanoval v
Škednju, so vsi omenjeni stanovali po delavskih barakah ali na senikih.
Zaslužek je bil sicer dober, vendar so bili le redki, ki so si kaj prihranili.
Trdo zasluženi denar so razmetavali po veselicah in na plesih v Povirju in
okolici. Zgodilo se je tudi, da je kdo zapravil vso tedensko plačo po gostil-
nah na poti domov. Izjema so bili Ivan in Lovrenc Štok, ki sta z zaslužkom
pomagala graditi hišo v Povirju, in Anton Mahnič, ki si je kupil hišo s po-
sestvom prav tako v Povirju (sedanja št. 7). Poslednji je bil tudi edini, ki si
je v pristanišču in ladjedelnici prigaral pokojnino.
Med ladjedelci poznamo enega celo iz 16. stoletja. Neki Jelar iz
Povirja se namreč imenuje leta 1575 na seznamu ljudi, ki so bili dolžni pri-
spevati delo za gradnjo tržaškega gradu. Bil je smolar, kar pomeni, da je
delal pri gradnji ladij.12 Gotovo se bodo našli v arhivskih virih še kateri.
Trenutno znani viri pa jih ne omenjajo.
Če preidemo na 19. stoletje, ko je bil ustanovljen mornariški arzenal
v Pulju in ko so začele delati velike ladjedelnice v tržaškem zalivu, tj. v
Trstu, Miljah in Tržiču (do tedaj segajo tudi podatki naših pripovedoval-
cev), spoznamo, da je bil Povir po svojih ljudeh povezan tudi z ladjedel-
ništvom. Najpogostejši poklic, ki ga srečamo v ladjedelniških strokah, je
slabo plačani poklic delavca težaka. Toda Povirci se lahko pohvalijo, da je
bila večina njihovih ladjedelskih delavcev sprejeta na delo zaradi pokli-
ca, v katerem so bili izučeni. Vojna mornarica je med svoje arsenalske de-
lavce sprejemala v glavnem ljudi s formiranim poklicem. Tako srečamo
v arsenalu v Pulju izučenega kovača Karla Perhavca, ki je odšel iz Povirja
okoli leta 1880. 1. aprila 1881 ga je mornarica uvrstila med kovače arzena-
la. Kovač je bil tudi Karlo Štok, ki je bil sprejet v arzenal 3. januarja 1887.
Naslednji vojnoipomorski delavec je bil Albin Štok, ključavničar, ki je bil
sprejet v arzenal 20. novembra 1889. V arzenalu se je prekvalificiral v li-
varja, kar mu je onemogočilo redno napredovanje. 10. decembra istega
12 ÖStA, HHS, »Österr. Acten Triest u. Istrien 1564–1657/3. TS. 1. 2. 1575.
189
ga imena pa nismo mogli zvedeti. Omeniti je treba še Miho Grželja, ki je
bil sicer pri tajni policiji, vendar zadolžen za Novo pristanišče in ladjedel-
nico. Med ladjedelci so pripovedovalci označevali že omenjenega Antona
Mahniča, ki pa je delal v Sv. Marku le, kadar ni bilo dela v pristanišču. V
Sv. Marku so delali še Franc Čefuta, Ivan in Lovrenc Štok, vsi trije stalno
zaposleni, medtem ko je bil Jože Mahnič sezonski delavec. Sezonec je bil
tudi Franc Grčelj, ki pa je delal v ladjedelnici v Tržiču.
Razen Antona Mahniča, ki si je uredil samsko stanovanje pri Sv.
Jakobu v Trstu, in Franca Mahniča, za katerega pravijo, da je stanoval v
Škednju, so vsi omenjeni stanovali po delavskih barakah ali na senikih.
Zaslužek je bil sicer dober, vendar so bili le redki, ki so si kaj prihranili.
Trdo zasluženi denar so razmetavali po veselicah in na plesih v Povirju in
okolici. Zgodilo se je tudi, da je kdo zapravil vso tedensko plačo po gostil-
nah na poti domov. Izjema so bili Ivan in Lovrenc Štok, ki sta z zaslužkom
pomagala graditi hišo v Povirju, in Anton Mahnič, ki si je kupil hišo s po-
sestvom prav tako v Povirju (sedanja št. 7). Poslednji je bil tudi edini, ki si
je v pristanišču in ladjedelnici prigaral pokojnino.
Med ladjedelci poznamo enega celo iz 16. stoletja. Neki Jelar iz
Povirja se namreč imenuje leta 1575 na seznamu ljudi, ki so bili dolžni pri-
spevati delo za gradnjo tržaškega gradu. Bil je smolar, kar pomeni, da je
delal pri gradnji ladij.12 Gotovo se bodo našli v arhivskih virih še kateri.
Trenutno znani viri pa jih ne omenjajo.
Če preidemo na 19. stoletje, ko je bil ustanovljen mornariški arzenal
v Pulju in ko so začele delati velike ladjedelnice v tržaškem zalivu, tj. v
Trstu, Miljah in Tržiču (do tedaj segajo tudi podatki naših pripovedoval-
cev), spoznamo, da je bil Povir po svojih ljudeh povezan tudi z ladjedel-
ništvom. Najpogostejši poklic, ki ga srečamo v ladjedelniških strokah, je
slabo plačani poklic delavca težaka. Toda Povirci se lahko pohvalijo, da je
bila večina njihovih ladjedelskih delavcev sprejeta na delo zaradi pokli-
ca, v katerem so bili izučeni. Vojna mornarica je med svoje arsenalske de-
lavce sprejemala v glavnem ljudi s formiranim poklicem. Tako srečamo
v arsenalu v Pulju izučenega kovača Karla Perhavca, ki je odšel iz Povirja
okoli leta 1880. 1. aprila 1881 ga je mornarica uvrstila med kovače arzena-
la. Kovač je bil tudi Karlo Štok, ki je bil sprejet v arzenal 3. januarja 1887.
Naslednji vojnoipomorski delavec je bil Albin Štok, ključavničar, ki je bil
sprejet v arzenal 20. novembra 1889. V arzenalu se je prekvalificiral v li-
varja, kar mu je onemogočilo redno napredovanje. 10. decembra istega
12 ÖStA, HHS, »Österr. Acten Triest u. Istrien 1564–1657/3. TS. 1. 2. 1575.
189
