Page 192 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 192
poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1
dogajalo v pomorskem Trstu. In Trst je bil za Povirce dovolj važen, da so
se zanimali zanj.
Kot rečeno, so nudile ladjedelnice v času Italije dokaj slabe možnos-
ti preživljanja. Ljudje so zdržali tudi ob slabem zaslužku, ker so jim doma
pomagali s hrano in ker so se lahko vračali domov ali vsak dan ali vsaj na
dan sobote. Vendar so nekateri že videli, da pomeni fašizem s svojimi le-
gitimacijami za Slovence narodno in družbeno zlo in so se začeli priprav-
ljati na organiziran odpor. Med temi je bil tudi Ivan Štok, ki je na začet-
ku tridesetih let pobegnil v Jugoslavijo, kjer se je začel pripravljati na boj
za osvoboditev.
Fašistična Italija je hotela s svojo politiko odriniti Slovence od mor-
ja, torej tudi od ladjedelnic. Prisilno raznarodovanje, prepoved stalne za-
poslitve za nečlane stranke, prepoved narodnega jezika, vse to je pripo-
moglo k temu, da so tudi Povirci gledali v Jugoslaviji rešitev. A fašizmu je
uspelo vsaj to, da je skoraj popolnoma prekinil staro mornariško in lad-
jedelsko tradicijo, ki je bila za Povir z okolico dolga desetletja kakor okno
v svet.
V Trst in Benetke s hrasti in ceri
»Benetke stojijo na kraških hrastih«. To je rek, ki ga slišimo po vsem
Krasu od Senožeč do morja in od Kozine do Opatjega sela. V Povirju
ljudje precizirajo: »Benetke stojijo na kraških cerih«. Povirci ločijo namreč
tri vrste hrasta. Prvi je »cer«, ki je bil v teh krajih najbolj pogost. Raste
bolj ravno kot ostale vrste, ima »lepšo« skorjo, podolgovate, ozke in
»gosto nazobčane« liste. Povirci vedo, da je cer trd in odporen. Pripraven
je predvsem za podvodna dela, torej za »pilote« in morda za podvodni
de! bark, ker pod vodo ne razpoka in lahko zdrži stoletja. V Žirjah so
naredili poskus. Na cerovem pilotu so zgradili obok domače »Štirne«. Po
petdesetih letih so ga sneli, ker je bilo treba »štirno« popraviti. Cer je bil
tak, »kakor, da bi ga posekali tisti dan«. Drugi vrsti hrasta pravijo Povirci:
»gnjelc«. To je pravi hrast. Raste bolj krivo, ima temnejšo in grobo skorjo,
široke in malo nazobčane liste. Je pripraven za posodo (sode, škafe itd.).
Vendar so vsi pripovedovalci iz Povirja, Žirij in Plešivice enotnega mne-
nja, da je gnjelc pripraven za ladjedelništvo. Vedo povedati, da so iz njega
delali ladijske kobilice, deske za oblogo ladijskega trupa in plohe za palu-
bo. Krivi gnjelc so rabili za ladijska rebra. Nekateri pripovedovalci so ve-
deli povedati, da so cere in gnjelce rabili v Trstu za »jarbole«, kar sicer ne
drži, potrjuje pa dejstvo, da so ljudje tudi s svojimi gozdovi sodelovali z
192
dogajalo v pomorskem Trstu. In Trst je bil za Povirce dovolj važen, da so
se zanimali zanj.
Kot rečeno, so nudile ladjedelnice v času Italije dokaj slabe možnos-
ti preživljanja. Ljudje so zdržali tudi ob slabem zaslužku, ker so jim doma
pomagali s hrano in ker so se lahko vračali domov ali vsak dan ali vsaj na
dan sobote. Vendar so nekateri že videli, da pomeni fašizem s svojimi le-
gitimacijami za Slovence narodno in družbeno zlo in so se začeli priprav-
ljati na organiziran odpor. Med temi je bil tudi Ivan Štok, ki je na začet-
ku tridesetih let pobegnil v Jugoslavijo, kjer se je začel pripravljati na boj
za osvoboditev.
Fašistična Italija je hotela s svojo politiko odriniti Slovence od mor-
ja, torej tudi od ladjedelnic. Prisilno raznarodovanje, prepoved stalne za-
poslitve za nečlane stranke, prepoved narodnega jezika, vse to je pripo-
moglo k temu, da so tudi Povirci gledali v Jugoslaviji rešitev. A fašizmu je
uspelo vsaj to, da je skoraj popolnoma prekinil staro mornariško in lad-
jedelsko tradicijo, ki je bila za Povir z okolico dolga desetletja kakor okno
v svet.
V Trst in Benetke s hrasti in ceri
»Benetke stojijo na kraških hrastih«. To je rek, ki ga slišimo po vsem
Krasu od Senožeč do morja in od Kozine do Opatjega sela. V Povirju
ljudje precizirajo: »Benetke stojijo na kraških cerih«. Povirci ločijo namreč
tri vrste hrasta. Prvi je »cer«, ki je bil v teh krajih najbolj pogost. Raste
bolj ravno kot ostale vrste, ima »lepšo« skorjo, podolgovate, ozke in
»gosto nazobčane« liste. Povirci vedo, da je cer trd in odporen. Pripraven
je predvsem za podvodna dela, torej za »pilote« in morda za podvodni
de! bark, ker pod vodo ne razpoka in lahko zdrži stoletja. V Žirjah so
naredili poskus. Na cerovem pilotu so zgradili obok domače »Štirne«. Po
petdesetih letih so ga sneli, ker je bilo treba »štirno« popraviti. Cer je bil
tak, »kakor, da bi ga posekali tisti dan«. Drugi vrsti hrasta pravijo Povirci:
»gnjelc«. To je pravi hrast. Raste bolj krivo, ima temnejšo in grobo skorjo,
široke in malo nazobčane liste. Je pripraven za posodo (sode, škafe itd.).
Vendar so vsi pripovedovalci iz Povirja, Žirij in Plešivice enotnega mne-
nja, da je gnjelc pripraven za ladjedelništvo. Vedo povedati, da so iz njega
delali ladijske kobilice, deske za oblogo ladijskega trupa in plohe za palu-
bo. Krivi gnjelc so rabili za ladijska rebra. Nekateri pripovedovalci so ve-
deli povedati, da so cere in gnjelce rabili v Trstu za »jarbole«, kar sicer ne
drži, potrjuje pa dejstvo, da so ljudje tudi s svojimi gozdovi sodelovali z
192
