Page 191 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 191
Kraška vas Povir, primer simbioze med kopnim in morjem
sovražno. Stanje se je še poostrilo z nastopom fašizma. Tržaške ladjedel-
nice so sicer rabile delavce, da bi obnovile trgovsko floto Lloyda in drugih
velikih ladjarjev. Toda za zaposlitev je bila potrebna fašistična legitima-
cija, ki so jo pa Povirci in okoličani odklanjali. Preostalo je le še sezonsko
ali, bolje rečeno, občasno delo. Ko so določene ladjedelnice bodi v Trstu,
Miljah ali Tržiču gradile nove plovne objekte ali izvrševale večja popravi-
la na starih ladjah, so Povirci uspeli dobiti delo za teden ali dva, največ za
dva meseca. Res je sicer, da nove uprave ladjedelnic niso rade sprejema-
le Slovencev, vendar so bili Povirci tako povezani z ladjedelništvom lin
ladjarstvom, da so vsaj v tem deloma uspehi. Dovolj je bilo, da je eden od
Kozuličev ali Martinolič, ali Gerolinić dvignil telefonsko slušalko in pok-
lical uprave ladjedelnic in že je bilo nekaj tednov dela za razne Povirce
tudi brez »črne« legitimacije. Tako so delali v ladjedelnici sv. Marka v
Trstu Ivan Grželj, Franc Tavčar, Albin Kariž, Ivan, Franc in Anton Štok
iz Povirja ter Danilo Mahnič, Ivan Čok, Metod Božeglav in Danilo Čok iz
Plešivice. Metod Božeglav se je iz Trsta preselil v ladjedelnico v Tržič, kjer
je občasno delal do odhoda v vojno mornarico, od koder se ni več vrnil. V
Tržič se je preselil tudi Danilo Čok, po poklicu livar. Ta poklic mu je zago-
tovil skoraj neprekinjeno delo. Neprekinjeno je v zadnjih letih pred vojno
in med vojno delal v tržaški ladjedelnici Martin Miklavec, ki je bil po vojni
zaposlen v ladjedelnici v Piranu, kjer je delal vse do zaslužene upokojitve.
Občasno je delal v Tržiču tudi Anton Štok, vendar hkrati po največ štiri
mesece. Zaslužek je bil pod Italijo vse prej kot zadosten. Omenjeni fantje
so v glavnem zaslužili za vsakdanje potrebe in še to če so živeli skromno.
Edini izmed omenjenih, ki je preživljal družino z zaslužkom iz ladjedelni-
ce, je bil Ivan Čok iz Plešivice.
Vprašati se moramo: kaj je gnalo vse omenjene može in mladeniče,
da so iskali zaposlitev prav v ladjedelnicah? Ni dvoma, da bi se našla obča-
sna zaposlitev brez »črne« legitimacije tudi v času Italije. Pridne in marlji-
ve delavce so rabili razni gradbeni in drugi podjetniki. Ni dvoma, da bi se
lahko občasno zaposlili pri raznih prevozniških podjetjih. A povirske fan-
te je gnalo na morje. Zelo stara, čeprav izumirajoča tradicija, jih je gnala
med doke in žerjave, na ladje, kjer so lahko soustvarjali železne velikan-
ke, ki so bile ponos tržaških ladjarjev. Seveda so Povirci doma pripovedo-
vali o svojem delu. Ker pa tega kmetje niso dovolj razumeli, je pripovedo-
vanje prešlo na opis ladij, njihove veličine, lepote in uporabnosti. Tako so
bili Povirci sicer na grobo, vendar dovolj dobro seznanjeni s tem, kar se je
191
sovražno. Stanje se je še poostrilo z nastopom fašizma. Tržaške ladjedel-
nice so sicer rabile delavce, da bi obnovile trgovsko floto Lloyda in drugih
velikih ladjarjev. Toda za zaposlitev je bila potrebna fašistična legitima-
cija, ki so jo pa Povirci in okoličani odklanjali. Preostalo je le še sezonsko
ali, bolje rečeno, občasno delo. Ko so določene ladjedelnice bodi v Trstu,
Miljah ali Tržiču gradile nove plovne objekte ali izvrševale večja popravi-
la na starih ladjah, so Povirci uspeli dobiti delo za teden ali dva, največ za
dva meseca. Res je sicer, da nove uprave ladjedelnic niso rade sprejema-
le Slovencev, vendar so bili Povirci tako povezani z ladjedelništvom lin
ladjarstvom, da so vsaj v tem deloma uspehi. Dovolj je bilo, da je eden od
Kozuličev ali Martinolič, ali Gerolinić dvignil telefonsko slušalko in pok-
lical uprave ladjedelnic in že je bilo nekaj tednov dela za razne Povirce
tudi brez »črne« legitimacije. Tako so delali v ladjedelnici sv. Marka v
Trstu Ivan Grželj, Franc Tavčar, Albin Kariž, Ivan, Franc in Anton Štok
iz Povirja ter Danilo Mahnič, Ivan Čok, Metod Božeglav in Danilo Čok iz
Plešivice. Metod Božeglav se je iz Trsta preselil v ladjedelnico v Tržič, kjer
je občasno delal do odhoda v vojno mornarico, od koder se ni več vrnil. V
Tržič se je preselil tudi Danilo Čok, po poklicu livar. Ta poklic mu je zago-
tovil skoraj neprekinjeno delo. Neprekinjeno je v zadnjih letih pred vojno
in med vojno delal v tržaški ladjedelnici Martin Miklavec, ki je bil po vojni
zaposlen v ladjedelnici v Piranu, kjer je delal vse do zaslužene upokojitve.
Občasno je delal v Tržiču tudi Anton Štok, vendar hkrati po največ štiri
mesece. Zaslužek je bil pod Italijo vse prej kot zadosten. Omenjeni fantje
so v glavnem zaslužili za vsakdanje potrebe in še to če so živeli skromno.
Edini izmed omenjenih, ki je preživljal družino z zaslužkom iz ladjedelni-
ce, je bil Ivan Čok iz Plešivice.
Vprašati se moramo: kaj je gnalo vse omenjene može in mladeniče,
da so iskali zaposlitev prav v ladjedelnicah? Ni dvoma, da bi se našla obča-
sna zaposlitev brez »črne« legitimacije tudi v času Italije. Pridne in marlji-
ve delavce so rabili razni gradbeni in drugi podjetniki. Ni dvoma, da bi se
lahko občasno zaposlili pri raznih prevozniških podjetjih. A povirske fan-
te je gnalo na morje. Zelo stara, čeprav izumirajoča tradicija, jih je gnala
med doke in žerjave, na ladje, kjer so lahko soustvarjali železne velikan-
ke, ki so bile ponos tržaških ladjarjev. Seveda so Povirci doma pripovedo-
vali o svojem delu. Ker pa tega kmetje niso dovolj razumeli, je pripovedo-
vanje prešlo na opis ladij, njihove veličine, lepote in uporabnosti. Tako so
bili Povirci sicer na grobo, vendar dovolj dobro seznanjeni s tem, kar se je
191
