Page 193 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 193
Kraška vas Povir, primer simbioze med kopnim in morjem
ladjedelništvom. Gnjelc je bil za ladjedelništvo posebno priporočljiv, ker
– če je pravočasno sekan – je odporen proti črvom in drugim zajedalcem
in boleznim.
Tretji vrsti hrasta pravijo »graden«. To je krhki hrast. Po zunanjosti
je podoben gnjelcu, vendar je manj odporen, mehkejši in bolj podvržen
črvom. Rabi se za iste namene kakor gnjelc, le da z manj uspeha.
Medtem, ko za cere ni veljalo posebno pravilo, kdaj jih je treba seka-
ti, le da so bili to poznojesenski ali zimski meseci, je veljalo za gnjelc in
graden pravilo, da ga je treba sekati v »decembrski luni«, tj. v luni, ki nas-
topi v decembru. Sekali so lahko tudi januarja, če je decembrska luna na-
stopila pozno. Decembra in januarja je bil torej čas sečnje. Ljudje so odha-
jali v gozdove, posekali, kolikor so mislili tisto leto prodati ali uporabiti,
ali kolikor so jim naročili posredniški trgovci. Ob koncu sečnje so priredili
skromen likof, ki so se ga udeležili vsi delavci z gospodarjevo družino. Na
mizo so prinesli pršut, salamo, klobase, kruh in vino (navadno tako ime-
novani povirski teran, ki je bil bolj podoben cvičku kakor teranu). Ob ta-
kih prilikah so tudi zapeli in tudi drugače katero »rekli«.
Iz Povirja in okolice je šlo v Trst in Benetke ogromno hrastov vseh
vrst. Vsi pripovedovalci zatrjujejo, da je trgovina s hrastom za potrebe
pristanišč, ladjedelništva, predvsem pa za potrebe Benetk v njihovi dru-
žinski tradiciji obstajala za nekaj stoletij nazaj. V dveh primerih smo za-
beležili stavek: »Moj ded mi je pravil, da je slišal od svojega deda, da so
Benečani kupovali naše cere«. Že ta stavek pomakne cerovo trgovino za
stoletje in pol nazaj. Če bi imeli možnost iti še bolj nazaj, bi verjetno ugo-
tavljali kaj podobnega. Vsekakor je bila to zelo stara trgovina, ki se je si-
cer le deloma rentirala, do določene meje pa je le pomagala živeti. Po po-
datkih, ki smo jih zabeležili, pa lahko to trgovino ločimo v dve časovni
obdobji.
Prva obsega ves čas Avstrije do konca prve svetovne vojne, druga pa
čas Italije, nekako do sredine tridesetih let sedanjega stoletja.
Pod Avstrijo so Povirci izvažali v Trst vse tri vrste hrasta. Avstrijske
pristaniške oblasti so rabile cere za razširitev pristanišča in gradnjo va-
lobranov. Za takšna dela so naročali do 6 m dolga cerova debla, ki jih je
bilo treba samo posekati, prežagati na želeno dolžino, olupiti in odpelja-
ti. Za gnjelc in graden je včasih veljalo isto. Zelo pogosto pa se je zgodi-
lo, da so prihajali naročniki z načrti. V takšnih primerih so iskali najbolj
krive gnjelce in gradne. »Bolj so bili krivi, rajši so jih imeli«, so nam zatr-
dili nekateri pripovedovalci. Ni dvoma, da so iskali les za ladijska reb-
193
ladjedelništvom. Gnjelc je bil za ladjedelništvo posebno priporočljiv, ker
– če je pravočasno sekan – je odporen proti črvom in drugim zajedalcem
in boleznim.
Tretji vrsti hrasta pravijo »graden«. To je krhki hrast. Po zunanjosti
je podoben gnjelcu, vendar je manj odporen, mehkejši in bolj podvržen
črvom. Rabi se za iste namene kakor gnjelc, le da z manj uspeha.
Medtem, ko za cere ni veljalo posebno pravilo, kdaj jih je treba seka-
ti, le da so bili to poznojesenski ali zimski meseci, je veljalo za gnjelc in
graden pravilo, da ga je treba sekati v »decembrski luni«, tj. v luni, ki nas-
topi v decembru. Sekali so lahko tudi januarja, če je decembrska luna na-
stopila pozno. Decembra in januarja je bil torej čas sečnje. Ljudje so odha-
jali v gozdove, posekali, kolikor so mislili tisto leto prodati ali uporabiti,
ali kolikor so jim naročili posredniški trgovci. Ob koncu sečnje so priredili
skromen likof, ki so se ga udeležili vsi delavci z gospodarjevo družino. Na
mizo so prinesli pršut, salamo, klobase, kruh in vino (navadno tako ime-
novani povirski teran, ki je bil bolj podoben cvičku kakor teranu). Ob ta-
kih prilikah so tudi zapeli in tudi drugače katero »rekli«.
Iz Povirja in okolice je šlo v Trst in Benetke ogromno hrastov vseh
vrst. Vsi pripovedovalci zatrjujejo, da je trgovina s hrastom za potrebe
pristanišč, ladjedelništva, predvsem pa za potrebe Benetk v njihovi dru-
žinski tradiciji obstajala za nekaj stoletij nazaj. V dveh primerih smo za-
beležili stavek: »Moj ded mi je pravil, da je slišal od svojega deda, da so
Benečani kupovali naše cere«. Že ta stavek pomakne cerovo trgovino za
stoletje in pol nazaj. Če bi imeli možnost iti še bolj nazaj, bi verjetno ugo-
tavljali kaj podobnega. Vsekakor je bila to zelo stara trgovina, ki se je si-
cer le deloma rentirala, do določene meje pa je le pomagala živeti. Po po-
datkih, ki smo jih zabeležili, pa lahko to trgovino ločimo v dve časovni
obdobji.
Prva obsega ves čas Avstrije do konca prve svetovne vojne, druga pa
čas Italije, nekako do sredine tridesetih let sedanjega stoletja.
Pod Avstrijo so Povirci izvažali v Trst vse tri vrste hrasta. Avstrijske
pristaniške oblasti so rabile cere za razširitev pristanišča in gradnjo va-
lobranov. Za takšna dela so naročali do 6 m dolga cerova debla, ki jih je
bilo treba samo posekati, prežagati na želeno dolžino, olupiti in odpelja-
ti. Za gnjelc in graden je včasih veljalo isto. Zelo pogosto pa se je zgodi-
lo, da so prihajali naročniki z načrti. V takšnih primerih so iskali najbolj
krive gnjelce in gradne. »Bolj so bili krivi, rajši so jih imeli«, so nam zatr-
dili nekateri pripovedovalci. Ni dvoma, da so iskali les za ladijska reb-
193
