Page 194 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 194
poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1
ra, prednji in zadnji del kobilice in verjetno prednje in zadnje ograje. V
takšnih primerih so dobili povirski tesarji naročilo, da so les na grobo ob-
tesali po predloženih načrtih, šlo je za pravo kooperacijo z ladjedelnica-
mi. Nekateri pripovedovalci so vedeli povedati, da sta tako ravnali pred-
vsem ladjedelnica sv. Marko in Tržaški tehnični zavod.
Ista podjetja so kupovala tudi orehov les. Ta je služil v glavnem za
notranjo opremo. Orehe so prodajali cele. Treba jih je bilo le olupiti. Le v
posebnih primerih so naročniki zahtevali, da se določena orehova debla
grobo obtesajo po načrtih.
Kmetje iz Povirja so svoj les najraje prodajali sami naravnost na-
ročnikom. To jim je dajalo največ zaslužka. Toda zelo pogosto so se vme-
šali desni trgovci – posredniki, ki so dobili od ladjedelnic naročilo, da
dobavijo ves les za načrtovani plovni objekt. Trgovci so bili v glavnem
Italijani, katerih imena pa se v Povirju niso ohranila. Niti lesnega trgov-
ca Tamburlinija, ki je bil med najbolj znanimi dobavitelji ladjedelnic in
je veliko hodil po Krasu in po Notranjskem, se v Povirju ne spominjajo.
Pravzaprav se spominjajo samo lesnega trgovca Leskovca, ki je med dru-
gim kupoval tudi akacijo, in pa Postojnčana Jurco, ki je dobavljal les lad-
jedelnicam. Lesni trgovci so včasih kupovali še stoječi les. Navadno so
kupili cele gozdne komplekse, jih dali posekati, debla olupiti, po potrebi
obtesati po načrtu in odpeljati na Opčine ali v Rojan, od koder so jih v lad-
jedelnice spravili z lastnimi prevoznimi sredstvi.
Les so Povirci vozili na vozovih. Vozovi so biti popolnoma leseni.
Lesena je bila celo os. Prednja prema je bila trdno zbita z drenovimi kli-
ni. Stari ljudje so našim pripovedovalcem pravili, da so bila kolesa teh voz
polna, t.j. brez »špic«, le glava je bila vanje vdelana, tako da se ni premika-
la. V novejšem času so se pojavila praktičnejša kolesa na špice. Zadnja pre-
ma je bila premična. Sora je imela luknje, da so voz lahko po potrebi po-
daljšali ali krajšali. Kolesa so bila okovana z železnimi obroči. »Križnih«
koles se v Povirju ne spominjajo. Edino en pripovedovalec je slišal za ne-
okovana kolesa. V slučaju, da so vozili samo po eno dolgo hrastovo deb-
lo, je lahko to služilo namesto sore. V takšnem primeru je postala zadnja
prema lahko premična, da so bolje izvozili ovinke.
Na vprašanje, kdo je fural, so pripovedovalci odgovarjali na sploš-
no, da je furala vsa vas. Končno pa nam je uspelo zapisati nekaj znanih
furmanov, ki so vozili tudi za druge. To sta bila npr. Jakob Mahnič in
Alojzij Škrlj. Oba sta imela konje in oba sta lahko hitreje prišla v Trst ozi-
roma Rojan kot tisti vozniki, ki so vozili z voli. Iz Žirij je vozila cerovino
194
ra, prednji in zadnji del kobilice in verjetno prednje in zadnje ograje. V
takšnih primerih so dobili povirski tesarji naročilo, da so les na grobo ob-
tesali po predloženih načrtih, šlo je za pravo kooperacijo z ladjedelnica-
mi. Nekateri pripovedovalci so vedeli povedati, da sta tako ravnali pred-
vsem ladjedelnica sv. Marko in Tržaški tehnični zavod.
Ista podjetja so kupovala tudi orehov les. Ta je služil v glavnem za
notranjo opremo. Orehe so prodajali cele. Treba jih je bilo le olupiti. Le v
posebnih primerih so naročniki zahtevali, da se določena orehova debla
grobo obtesajo po načrtih.
Kmetje iz Povirja so svoj les najraje prodajali sami naravnost na-
ročnikom. To jim je dajalo največ zaslužka. Toda zelo pogosto so se vme-
šali desni trgovci – posredniki, ki so dobili od ladjedelnic naročilo, da
dobavijo ves les za načrtovani plovni objekt. Trgovci so bili v glavnem
Italijani, katerih imena pa se v Povirju niso ohranila. Niti lesnega trgov-
ca Tamburlinija, ki je bil med najbolj znanimi dobavitelji ladjedelnic in
je veliko hodil po Krasu in po Notranjskem, se v Povirju ne spominjajo.
Pravzaprav se spominjajo samo lesnega trgovca Leskovca, ki je med dru-
gim kupoval tudi akacijo, in pa Postojnčana Jurco, ki je dobavljal les lad-
jedelnicam. Lesni trgovci so včasih kupovali še stoječi les. Navadno so
kupili cele gozdne komplekse, jih dali posekati, debla olupiti, po potrebi
obtesati po načrtu in odpeljati na Opčine ali v Rojan, od koder so jih v lad-
jedelnice spravili z lastnimi prevoznimi sredstvi.
Les so Povirci vozili na vozovih. Vozovi so biti popolnoma leseni.
Lesena je bila celo os. Prednja prema je bila trdno zbita z drenovimi kli-
ni. Stari ljudje so našim pripovedovalcem pravili, da so bila kolesa teh voz
polna, t.j. brez »špic«, le glava je bila vanje vdelana, tako da se ni premika-
la. V novejšem času so se pojavila praktičnejša kolesa na špice. Zadnja pre-
ma je bila premična. Sora je imela luknje, da so voz lahko po potrebi po-
daljšali ali krajšali. Kolesa so bila okovana z železnimi obroči. »Križnih«
koles se v Povirju ne spominjajo. Edino en pripovedovalec je slišal za ne-
okovana kolesa. V slučaju, da so vozili samo po eno dolgo hrastovo deb-
lo, je lahko to služilo namesto sore. V takšnem primeru je postala zadnja
prema lahko premična, da so bolje izvozili ovinke.
Na vprašanje, kdo je fural, so pripovedovalci odgovarjali na sploš-
no, da je furala vsa vas. Končno pa nam je uspelo zapisati nekaj znanih
furmanov, ki so vozili tudi za druge. To sta bila npr. Jakob Mahnič in
Alojzij Škrlj. Oba sta imela konje in oba sta lahko hitreje prišla v Trst ozi-
roma Rojan kot tisti vozniki, ki so vozili z voli. Iz Žirij je vozila cerovino
194
