Page 207 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 207
Kraška vas Povir, primer simbioze med kopnim in morjem
tezimov kg, zadružna cena za mleko je bila 30 do 40 centezimov, medtem
ko je mlekar, ki ga je peljal sam v Trst, dosegel tudi 80 centezimov za li-
ter. Orehe so prodajali za 1 liro do 1,20 lire kg. Če dodamo, da so dobili za
kravo 500 do 800 lir in za vola od 800 do 1200 lir, potem vidimo, da življe-
nje res ni bilo lahko, posebno še, če ugotovimo, da je bilo treba marsikdaj
dati tudi dva vola za davke. Še štiri proizvode je treba imenovati, ki so jih
kdaj pa kdaj prodajali v Trst. To so slama, seno, drva za kurjavo in pepel.
Seno so navadno prodajali tržaškim okoliškim kmetom, tj. »maindrjer-
jem«. Zgodilo se je pa tudi, da so ga prodali na senenem trgu, od koder je
šlo naravnost v vojaška skladišča. Slamo je skoraj v celoti pokupila vojska
na senenem trgu. Drva so pač ponujali po hišah ali na trgu. Zanimivo pa
je, da so nekatere gospodinje zbirale hrastov in brinjev pepel in ga proda-
jale tržaškim pericam.
»Da, nudi časi so bili takrat,« se spominja 86-letni pripovedovalec
Filip Mahnič, »ko so Marija Škrlj, Franca Štok, Marija Mahnič in druge
ženske pobirale po vasi jajca, maslo, kokosi, piščance, zajce itd., da bi jih
zgodaj zjutraj nesle v Trsi.« Toda ljudje se kljub vsemu radi spominjajo
svojih strank, posebno pa slovenskih in italijanskih pomorskih družin,
ki so jim prodajali svoje blago, ker so veuno bile mea najboljšimi in
točnejšimi plačniki. Ravnale so se pač po reku: »Kdor kruh s težavo služi,
ga sotrpinu rad plača!«
Tako so Povirci obdržali tržaški trg do druge svetovne vojne.
Kultura
Povir ima bogato kulturno tradicijo. Ni samo dal nekaj duhovnikov, med
katerimi je bil eden zgodovinar. Ni dal samo nekaj pomorščakov, ki so lju-
dem pripovedovali o lepotah in težavah sveta. Povir je ustvarjal kulturo
tudi za svoje lastne potrebe. »Hribi stojijo, ljudje se srečamo,« pravi po-
virski pregovor. Srečamo se zvečer ob ličkanju koruze, ob preji konoplje in
ob drugih večernih delih. Srečamo se v nedeljo v gostilni ali pri »Štirni«,
kjer fantje pojo svoje pesmi. Srečamo se na njivi, na travniku in na paš-
niku. In pri teh srečanjih nastopajo domači pravljičarji, ki pripovedujejo
bolj ali manj izmišljene zgodbe o lučkah, strahovih, cestnih razbojnikih, o
Sembilji – hudičevem vozu, ki se po stari cesti podi proti morju in od mor-
ja nazaj proti Dunaju. Pripovedujejo tudi o italijanskih vojnah, katerih so
se sami udeležili pod generalom Radetzkijem. Srh je spreletaval mladino
ob grozljivih zgodbah, ki jih je poslušala. A s tem so ljudje gojili ljubezen
207
tezimov kg, zadružna cena za mleko je bila 30 do 40 centezimov, medtem
ko je mlekar, ki ga je peljal sam v Trst, dosegel tudi 80 centezimov za li-
ter. Orehe so prodajali za 1 liro do 1,20 lire kg. Če dodamo, da so dobili za
kravo 500 do 800 lir in za vola od 800 do 1200 lir, potem vidimo, da življe-
nje res ni bilo lahko, posebno še, če ugotovimo, da je bilo treba marsikdaj
dati tudi dva vola za davke. Še štiri proizvode je treba imenovati, ki so jih
kdaj pa kdaj prodajali v Trst. To so slama, seno, drva za kurjavo in pepel.
Seno so navadno prodajali tržaškim okoliškim kmetom, tj. »maindrjer-
jem«. Zgodilo se je pa tudi, da so ga prodali na senenem trgu, od koder je
šlo naravnost v vojaška skladišča. Slamo je skoraj v celoti pokupila vojska
na senenem trgu. Drva so pač ponujali po hišah ali na trgu. Zanimivo pa
je, da so nekatere gospodinje zbirale hrastov in brinjev pepel in ga proda-
jale tržaškim pericam.
»Da, nudi časi so bili takrat,« se spominja 86-letni pripovedovalec
Filip Mahnič, »ko so Marija Škrlj, Franca Štok, Marija Mahnič in druge
ženske pobirale po vasi jajca, maslo, kokosi, piščance, zajce itd., da bi jih
zgodaj zjutraj nesle v Trsi.« Toda ljudje se kljub vsemu radi spominjajo
svojih strank, posebno pa slovenskih in italijanskih pomorskih družin,
ki so jim prodajali svoje blago, ker so veuno bile mea najboljšimi in
točnejšimi plačniki. Ravnale so se pač po reku: »Kdor kruh s težavo služi,
ga sotrpinu rad plača!«
Tako so Povirci obdržali tržaški trg do druge svetovne vojne.
Kultura
Povir ima bogato kulturno tradicijo. Ni samo dal nekaj duhovnikov, med
katerimi je bil eden zgodovinar. Ni dal samo nekaj pomorščakov, ki so lju-
dem pripovedovali o lepotah in težavah sveta. Povir je ustvarjal kulturo
tudi za svoje lastne potrebe. »Hribi stojijo, ljudje se srečamo,« pravi po-
virski pregovor. Srečamo se zvečer ob ličkanju koruze, ob preji konoplje in
ob drugih večernih delih. Srečamo se v nedeljo v gostilni ali pri »Štirni«,
kjer fantje pojo svoje pesmi. Srečamo se na njivi, na travniku in na paš-
niku. In pri teh srečanjih nastopajo domači pravljičarji, ki pripovedujejo
bolj ali manj izmišljene zgodbe o lučkah, strahovih, cestnih razbojnikih, o
Sembilji – hudičevem vozu, ki se po stari cesti podi proti morju in od mor-
ja nazaj proti Dunaju. Pripovedujejo tudi o italijanskih vojnah, katerih so
se sami udeležili pod generalom Radetzkijem. Srh je spreletaval mladino
ob grozljivih zgodbah, ki jih je poslušala. A s tem so ljudje gojili ljubezen
207
