Page 228 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 228
poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1
med ladijske artilerce, kjer je leta 1859 napredoval v nižjega podnaredni-
ka, leta 1861 pa v podnarednika (Stuckquartiermeister). 30. junija 1863 je
bil poslan v rezervo.34 Kot prostovoljec je prišel 29. junija 1854 v mornari-
co Senožejec Peter Jurca (roj. 1. 1834). Uvrstili so ga v izkrcevalno pehoto,
kjer je 1. novembra 1860 napredoval v vodnika. 30. junija 1866 je bil od-
puščen, ker je končal službeno dobo, za katero se je obvezal.35 V izkrceval-
ni pehoti je 24. novembra 1868 začel svoje prostovoljno službovanje tudi
Janez Suša (roj. leta 1846). Vendar je kmalu prešel med prave mornarje.
Leta 1871 je postal nižji podnarednik palubne stroke. Istega leta je bil po-
višan v narednika (Bootsmannsmaat). Umrl je 24. aprila 1877, najbrž na
dopustu.36 Naj omenimo še Janeza Moravca (roj. leta 1853). V mornarico
se je prijavil leta 1870. 24. junija 1874 je bil imenovan za nižjega podna-
rednika (Marsgast), šest dni nato pa za podnarednika (Quartiermeister).
Umrl je 30. junija 1879 za tifusom.37 Vse to so Senožejci. V Lažah je bil ro-
jen (1837) Matija Šober. Za 12-letno službo v mornarici se je obvezal 3.
marca 1854. Uvrščen je bil v mornariško pehoto, kjer je 18. avgusta 1856
dobil čin nižjega podnarednika. Vir ga žal spremlja samo dve leti. Kaj je
bilo z njim kasneje, ni bilo mogoče dognati.38
Viri nam torej imenujejo 2 oficirja, 1 uradnika v oficirskem rangu in
5 podoficirjev. Toda ali je mogoče, da je to vse? Splošno je znano, in štet-
je virov je to potrdilo, da je v obdobju od leta 1814 do 1883 prišlo na vsa-
kega slovenskega oficirja in podoficirja po šest slovenskih mornarjev, ki
niso dosegli činov. Navadno jih je mogoče celo porazdeliti po krajih, od
koder so prihajali podoficirji in oficirji. Če se ravnamo po tem pravilu tudi
za Senožeče in okolico, potem moramo – za obdobje od leta 1830, ko se po-
javi prvi senožeški oficir, pa do leta 1874 – prišteti še vsaj 40 mornarjev.
To bi pomenilo, da je odšel v mornarico povprečno po en prostovoljec na
leto, kar pa je verjetno premalo že zaradi tega, ker imamo podatke le za
Senožeče in Laže, medtem ko vsa ostala okolica ni imenovana.
Sledi obdobje, ki traja približno četrtstoletje (1874–1900 ca.), ko viri
ne beležijo niti enega Senožejca, razen že imenovanega poročnika bojne
ladje Ivana Dejaka. To je obdobje, ko je o rasti in razvoju vojne mornari-
ce odločal Celovčan admiral Maksimilijan Daublebsky von Sterneck. Ta
34 ÖStA, KA, »Manschaftgrundsbuchblätter Matrosenkorp 1814–1869/48 nr. 192.«
35 ÖStA, KA, »Manschaftgrundsbuchblätter Matrosenkorp 1814–1870/107, Con-
duitliste 1859 fasc. 22. in Conduitliste Verschiedene fasc. 15/1234.«
36 ÖStA, KA, »Manschaftgrundsbuchblätter 2. ser., fasc. 93., n. 112–273.«
37 ÖStA, KA, »Manschaftgrundsbuchblätter 2. ser., 66/1779.«
38 ÖStA, KA, »Conduitliste 1856, fasc. 17.«
228
med ladijske artilerce, kjer je leta 1859 napredoval v nižjega podnaredni-
ka, leta 1861 pa v podnarednika (Stuckquartiermeister). 30. junija 1863 je
bil poslan v rezervo.34 Kot prostovoljec je prišel 29. junija 1854 v mornari-
co Senožejec Peter Jurca (roj. 1. 1834). Uvrstili so ga v izkrcevalno pehoto,
kjer je 1. novembra 1860 napredoval v vodnika. 30. junija 1866 je bil od-
puščen, ker je končal službeno dobo, za katero se je obvezal.35 V izkrceval-
ni pehoti je 24. novembra 1868 začel svoje prostovoljno službovanje tudi
Janez Suša (roj. leta 1846). Vendar je kmalu prešel med prave mornarje.
Leta 1871 je postal nižji podnarednik palubne stroke. Istega leta je bil po-
višan v narednika (Bootsmannsmaat). Umrl je 24. aprila 1877, najbrž na
dopustu.36 Naj omenimo še Janeza Moravca (roj. leta 1853). V mornarico
se je prijavil leta 1870. 24. junija 1874 je bil imenovan za nižjega podna-
rednika (Marsgast), šest dni nato pa za podnarednika (Quartiermeister).
Umrl je 30. junija 1879 za tifusom.37 Vse to so Senožejci. V Lažah je bil ro-
jen (1837) Matija Šober. Za 12-letno službo v mornarici se je obvezal 3.
marca 1854. Uvrščen je bil v mornariško pehoto, kjer je 18. avgusta 1856
dobil čin nižjega podnarednika. Vir ga žal spremlja samo dve leti. Kaj je
bilo z njim kasneje, ni bilo mogoče dognati.38
Viri nam torej imenujejo 2 oficirja, 1 uradnika v oficirskem rangu in
5 podoficirjev. Toda ali je mogoče, da je to vse? Splošno je znano, in štet-
je virov je to potrdilo, da je v obdobju od leta 1814 do 1883 prišlo na vsa-
kega slovenskega oficirja in podoficirja po šest slovenskih mornarjev, ki
niso dosegli činov. Navadno jih je mogoče celo porazdeliti po krajih, od
koder so prihajali podoficirji in oficirji. Če se ravnamo po tem pravilu tudi
za Senožeče in okolico, potem moramo – za obdobje od leta 1830, ko se po-
javi prvi senožeški oficir, pa do leta 1874 – prišteti še vsaj 40 mornarjev.
To bi pomenilo, da je odšel v mornarico povprečno po en prostovoljec na
leto, kar pa je verjetno premalo že zaradi tega, ker imamo podatke le za
Senožeče in Laže, medtem ko vsa ostala okolica ni imenovana.
Sledi obdobje, ki traja približno četrtstoletje (1874–1900 ca.), ko viri
ne beležijo niti enega Senožejca, razen že imenovanega poročnika bojne
ladje Ivana Dejaka. To je obdobje, ko je o rasti in razvoju vojne mornari-
ce odločal Celovčan admiral Maksimilijan Daublebsky von Sterneck. Ta
34 ÖStA, KA, »Manschaftgrundsbuchblätter Matrosenkorp 1814–1869/48 nr. 192.«
35 ÖStA, KA, »Manschaftgrundsbuchblätter Matrosenkorp 1814–1870/107, Con-
duitliste 1859 fasc. 22. in Conduitliste Verschiedene fasc. 15/1234.«
36 ÖStA, KA, »Manschaftgrundsbuchblätter 2. ser., fasc. 93., n. 112–273.«
37 ÖStA, KA, »Manschaftgrundsbuchblätter 2. ser., 66/1779.«
38 ÖStA, KA, »Conduitliste 1856, fasc. 17.«
228
