Page 230 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 230
poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1
Boki Kotorski. Pripovedoval pa je tudi o brodolomu, iz katerega se je rešil
po več kot 24 urah plavanja.42
Med Senožejci, ki niso dosegli činov, imenujejo viri v tem času le
Rudolfa Mohorčiča (roj. leta 1893) in Oskarja Hirša (roj. leta 1898). Ustno
izročilo pa nam pove, da sta služila kot prostovoljca v mornarici Vinko in
Viktor Povšnar, brata že imenovanega Bogomirja. Prostovoljec brez čina
je bil tudi Edvard Delež, ki se je po prvi svetovni vojni preselil na Florido.
Končno je treba med mornarji prostovoljci imenovati še Alojza Žetka iz
Laž. Iz tega sledi, da bi naj bilo med prvo svetovno vojno v mornarici le
šest Senožejcev, ki niso dosegli nikakega čina. To pa je skoraj nemogoče.
Upoštevati je treba, da nam v Potočah, Senadolah in Otoščah pripovedo-
valci niso znali povedati nič pozitivnega in da so podatki za Dolenjo vas,
Gabrče in Laže zelo pomanjkljivi. Bržkone bi bilo treba prišteti kakšnih
10 do 15 ljudi, ki so služili v mornarici in v mornariških ustanovah. Če
ocenjujemo nadvse skromno, lahko rečemo, da je bilo v mornarici stare
Avstrije med leti 1830 in 1918, torej v 88 letih, za katera imamo podatke o
oficirjih in podoficirjih, najmanj 100 Senožejcev in okoličanov. Zdi se pa,
da takšna skromnost ni na mestu in da jih bo treba prišteti še nekaj več.
V času Italije so bile Senožeče zapostavljene. Poleg že omenjenih bra-
tov Povšnarjev, ki so bili poklicani na odsluženje vojaškega roka, je bil uvr-
ščen v mornariške enote le še Senožejec Niko Škamperle. O njem vemo,
da je služil na križarki »Trento«, ki je našla svoj grob na dnu Sredozemlja.
V vojno mornarico kraljevine Jugoslavije pa se je leta 1918 prijavil
Rafo Perhauc. Služil je v hidroaviaciji, kjer se je tudi izpopolnil. 28. junija
1938 je dobil čin strojnega kapetana 1. reda s specializacijo v hidroaviaci-
ji.43 Služil je do razpada stare Jugoslavije.
V obdobju 1941 do 1945 najdemo tri Senožejce v treh različnih mor-
naricah. Rafo Perhauc je odšel v partizane leta 1943. Dodeljen je bil par-
tizanski mornarici v Dalmaciji. Kasneje pa je bil prestavljen v aviacijo,
v kateri se je boril do osvoboditve. Od junija 1914 do osvoboditve se je
Senožejec Edvard Picek boril v slovenski mornariški pehoti. Bil je na se-
znamu Mornariške grupe 9. korpusa. Tretji je bil Alojz Flerin. Ta se je fe-
bruarja 1944 kot pobegli italijanski vojak prijavil sestavu jugoslovanskih
pomorskih sil (kraljevska mornarica). Bil je nekaj časa vkrcan na korve-
42 ÖStA, KA, »Verzeichniss über die abgeführte Personaldokumente Italienischer
Staatbürger.«
43 Podhorsky 1970, 19–20.
230
Boki Kotorski. Pripovedoval pa je tudi o brodolomu, iz katerega se je rešil
po več kot 24 urah plavanja.42
Med Senožejci, ki niso dosegli činov, imenujejo viri v tem času le
Rudolfa Mohorčiča (roj. leta 1893) in Oskarja Hirša (roj. leta 1898). Ustno
izročilo pa nam pove, da sta služila kot prostovoljca v mornarici Vinko in
Viktor Povšnar, brata že imenovanega Bogomirja. Prostovoljec brez čina
je bil tudi Edvard Delež, ki se je po prvi svetovni vojni preselil na Florido.
Končno je treba med mornarji prostovoljci imenovati še Alojza Žetka iz
Laž. Iz tega sledi, da bi naj bilo med prvo svetovno vojno v mornarici le
šest Senožejcev, ki niso dosegli nikakega čina. To pa je skoraj nemogoče.
Upoštevati je treba, da nam v Potočah, Senadolah in Otoščah pripovedo-
valci niso znali povedati nič pozitivnega in da so podatki za Dolenjo vas,
Gabrče in Laže zelo pomanjkljivi. Bržkone bi bilo treba prišteti kakšnih
10 do 15 ljudi, ki so služili v mornarici in v mornariških ustanovah. Če
ocenjujemo nadvse skromno, lahko rečemo, da je bilo v mornarici stare
Avstrije med leti 1830 in 1918, torej v 88 letih, za katera imamo podatke o
oficirjih in podoficirjih, najmanj 100 Senožejcev in okoličanov. Zdi se pa,
da takšna skromnost ni na mestu in da jih bo treba prišteti še nekaj več.
V času Italije so bile Senožeče zapostavljene. Poleg že omenjenih bra-
tov Povšnarjev, ki so bili poklicani na odsluženje vojaškega roka, je bil uvr-
ščen v mornariške enote le še Senožejec Niko Škamperle. O njem vemo,
da je služil na križarki »Trento«, ki je našla svoj grob na dnu Sredozemlja.
V vojno mornarico kraljevine Jugoslavije pa se je leta 1918 prijavil
Rafo Perhauc. Služil je v hidroaviaciji, kjer se je tudi izpopolnil. 28. junija
1938 je dobil čin strojnega kapetana 1. reda s specializacijo v hidroaviaci-
ji.43 Služil je do razpada stare Jugoslavije.
V obdobju 1941 do 1945 najdemo tri Senožejce v treh različnih mor-
naricah. Rafo Perhauc je odšel v partizane leta 1943. Dodeljen je bil par-
tizanski mornarici v Dalmaciji. Kasneje pa je bil prestavljen v aviacijo,
v kateri se je boril do osvoboditve. Od junija 1914 do osvoboditve se je
Senožejec Edvard Picek boril v slovenski mornariški pehoti. Bil je na se-
znamu Mornariške grupe 9. korpusa. Tretji je bil Alojz Flerin. Ta se je fe-
bruarja 1944 kot pobegli italijanski vojak prijavil sestavu jugoslovanskih
pomorskih sil (kraljevska mornarica). Bil je nekaj časa vkrcan na korve-
42 ÖStA, KA, »Verzeichniss über die abgeführte Personaldokumente Italienischer
Staatbürger.«
43 Podhorsky 1970, 19–20.
230
