Page 231 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 231
Senožeče – slovenska pomorska postojanka na kopnem
ti »Nada«, nato pa je deloval v bazi mornarice »Monopoli«. Vrnil se je leta
1945.
Tudi po drugi svetovni vojni je imela mornarica svojo privlačno
moč. V enote jugoslovanske vojne mornarice so bili dodeljeni od leta 1947
do danes Franc Ferfila, Milan Jelačin, Janez in Hinko Gašperšič, Franc
Dolgan, Evgen Šturm, Franc Pavlovčič, Colja Marčelo, Marjan Mahnič in
drugi. Število na videz ni zadovoljivo, vendar nam pove, da se je stara tra-
dicija do neke mere ohranila.
Povsem nemogoče je bilo dobiti podatke o ljudeh, ki so si služili kruh
v trgovski mornarici. Nekateri pripovedovalci se sicer »spominjajo, da so
Senožejci pluli tudi v trgovski mornarici«, vendar niso navajali nobenih
imen. Prav tako ni dal pozitivnih rezultatov celoten seznam učencev tr-
govsko-pomorskih šol od Trsta do Kotora. Le domnevati je mogoče, da so
Anton Mahnič iz Trsta, Alojz Mušič iz Kopra in Peter Zelen iz Doberdoba,
ki so med leti 1811 in 1858 študirali na pomorsko-trgovski šoli v Trstu,
po poreklu iz Senožeč ali bližnje okolice. Vsekakor pa ni nujno, da bi naš-
li Senožejce na seznamu trgovsko-pomorskih oficirjev. Prepričanje pa, da
so iz katerega koli vzroka iskali kruh na ladjah v drugih poklicih, je popol-
noma na mestu, in to nam ljudsko izročilo potrjuje.
Ob koncu tega poglavja lahko rečemo, da so bili Senožejci vsaj od
leta 1830 do konca druge svetovne vojne leta 1945 kadrovsko neprekinje-
no prisotni na morju. Število znanih pomorščakov še ne pomeni, da jih
je bilo samo toliko. Nasprotno – po besedah več pripovedovalcev je morje
vedno privlačevalo in »goltalo ljudi«. V tem Senožejci, ki so imeli s Trstom
in Puljem odlične zveze, niso mogli biti izjema. Kakor pravi pesem, so se
nekateri izgubili v svetu, drugi so se pa vračali domov. Redki spomeniki
na pokopališčih pričajo, da jih je domača zemlja končno pritegnila v svo-
je osrčje, kjer pa še vedno tiho govorijo o morju, ladjah in morda slavnih
bitkah, ki so jih tam bojevali.
V pristaniščih in ladjedelnicah
Oj kje, oj kje si, hrastov brod! (narodna)
Ladjedelska stroka je bila Slovencem domača že zgodaj. Ladjedelce
Slovence srečamo v Trstu in Piranu že v srednjem veku. Med naj starejši-
mi pa je le malo Kraševcev. Senožejca nismo zabeležili nobenega. Iz virov
Vojnega arhiva na Dunaju je razvidno, da so prvi Senožejci, ki so se odlo-
čili delati v ladjedelski stroki, prišli iz avstrijske vojne mornarice. Po pre-
231
ti »Nada«, nato pa je deloval v bazi mornarice »Monopoli«. Vrnil se je leta
1945.
Tudi po drugi svetovni vojni je imela mornarica svojo privlačno
moč. V enote jugoslovanske vojne mornarice so bili dodeljeni od leta 1947
do danes Franc Ferfila, Milan Jelačin, Janez in Hinko Gašperšič, Franc
Dolgan, Evgen Šturm, Franc Pavlovčič, Colja Marčelo, Marjan Mahnič in
drugi. Število na videz ni zadovoljivo, vendar nam pove, da se je stara tra-
dicija do neke mere ohranila.
Povsem nemogoče je bilo dobiti podatke o ljudeh, ki so si služili kruh
v trgovski mornarici. Nekateri pripovedovalci se sicer »spominjajo, da so
Senožejci pluli tudi v trgovski mornarici«, vendar niso navajali nobenih
imen. Prav tako ni dal pozitivnih rezultatov celoten seznam učencev tr-
govsko-pomorskih šol od Trsta do Kotora. Le domnevati je mogoče, da so
Anton Mahnič iz Trsta, Alojz Mušič iz Kopra in Peter Zelen iz Doberdoba,
ki so med leti 1811 in 1858 študirali na pomorsko-trgovski šoli v Trstu,
po poreklu iz Senožeč ali bližnje okolice. Vsekakor pa ni nujno, da bi naš-
li Senožejce na seznamu trgovsko-pomorskih oficirjev. Prepričanje pa, da
so iz katerega koli vzroka iskali kruh na ladjah v drugih poklicih, je popol-
noma na mestu, in to nam ljudsko izročilo potrjuje.
Ob koncu tega poglavja lahko rečemo, da so bili Senožejci vsaj od
leta 1830 do konca druge svetovne vojne leta 1945 kadrovsko neprekinje-
no prisotni na morju. Število znanih pomorščakov še ne pomeni, da jih
je bilo samo toliko. Nasprotno – po besedah več pripovedovalcev je morje
vedno privlačevalo in »goltalo ljudi«. V tem Senožejci, ki so imeli s Trstom
in Puljem odlične zveze, niso mogli biti izjema. Kakor pravi pesem, so se
nekateri izgubili v svetu, drugi so se pa vračali domov. Redki spomeniki
na pokopališčih pričajo, da jih je domača zemlja končno pritegnila v svo-
je osrčje, kjer pa še vedno tiho govorijo o morju, ladjah in morda slavnih
bitkah, ki so jih tam bojevali.
V pristaniščih in ladjedelnicah
Oj kje, oj kje si, hrastov brod! (narodna)
Ladjedelska stroka je bila Slovencem domača že zgodaj. Ladjedelce
Slovence srečamo v Trstu in Piranu že v srednjem veku. Med naj starejši-
mi pa je le malo Kraševcev. Senožejca nismo zabeležili nobenega. Iz virov
Vojnega arhiva na Dunaju je razvidno, da so prvi Senožejci, ki so se odlo-
čili delati v ladjedelski stroki, prišli iz avstrijske vojne mornarice. Po pre-
231
