Page 235 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 235
Senožeče – slovenska pomorska postojanka na kopnem
Notranjčev se je zvrstilo pri delih v svobodni luki. Med njimi je bilo tudi
precej Senožejcev in okoličanov.
Naj navedemo najprej dva, ki sta s svojo pridnostjo in študijem do-
segla največ. Janez Suša iz Dolenje vasi je postal pristaniški uradnik in
kasneje direktor pristaniške pošte. Kot tak je bil tudi upokojen. Pokoj je
užival v Dolenji vasi, kjer je tudi umrl. Jože Može iz Dolenje vasi je za-
čel kot delavec, vendar se je kmalu zrinil naprej. Postal je poštar svobo-
dne luke in je bil med delavci zelo priljubljen. Izročilo ne pove, kaj je bilo
z njim po upokojitvi.
Prav tako so delali v svobodnem pristanišču v Trstu Jože Može (II.),
Anton Može, Jakob Može, Franc Delak, Jože Sluga, Jakob Škamperle,
vsi iz Dolenje vasi. Že omenjeni Jernej Živic iz Senožeč je delal časa tudi
v svobodni luki. Zadnja leta Avstrije srečamo v svobodnem pristanišču
tudi dva Gabrčana. To sta bila Jernej Švigelj in Franc, po domače Šonkin.
Pridružila sta se jima tudi Jernej Može in Jernej Suša iz Dolenje vasi. K
tem je treba prišteti še dva delavca iz Senožeč in dva iz Laž, katerih imen
nismo mogli izvedeti.
Med pomorščake na suhem lahko štejemo Martina Ižanca iz Laž.
Začel je kot delavec proti koncu prejšnjega stoletja. V prvem desetletju
tega stoletja je napredoval v stražarja v novem pristanišču. Imel je šti-
ri sinove. Kot skrben oče in gospodar je vse štiri študiral. Dva od njih sta
kasneje postala celo ravnatelja generalne banke v Trstu (Banco generale).
V času Italije je zaposlitvena kriza najprej in najbolj prizadela
Slovence. Nekateri starejši so bili predčasno upokojeni, drugi so sicer na-
daljevali delo, vendar z zmanjšanim zaslužkom. V srcu so s Tržačani kle-
li »prokleto Avstrijo, ki jih je naučila jesti po petkrat na dan, medtem ko
bi pod Italijo smeli le dvakrat«.50 Med avstrijskimi pristaniškimi delav-
ci so svoja mesta obdržali Janez Švigelj in Šonkin Franc iz Gabrč, Jakob
Škamperle, Jernej Suša in Jernej Može iz Dolenje vasi, Martin Ižanc iz
Laž in oba Senožejca. Kot stalni delavec je bil na novo sprejet le Franc
Hrvatin iz Gabrč. Prav težko je bilo za sezonske pristaniške delavce, saj se
med njimi omenja le eden, in to Jože Šturm iz Senožeč, ki je v svobodnem
pristanišču delal več zim.
50 Ta stavek smo zapisali pri šestih pripovedovalcih. Med njimi naj navedemo Janeza
Jelačina iz Senožeč, Franca Slugo iz Dolenje vasi in Ano Porta, roj. Krebelj, iz Gab-
rč. Zanimivo je, da se je to dogajalo tudi v notranjosti. Tako so na primer v Vrem-
skem britofu Italijani spraševali domačine, zakaj tako kolnejo Avstrijo. Odgovor
je bil v smislu omenjenega stavka. Prav tako v Komnu, Škrbini in Kostanjevici na
Krasu.
235
Notranjčev se je zvrstilo pri delih v svobodni luki. Med njimi je bilo tudi
precej Senožejcev in okoličanov.
Naj navedemo najprej dva, ki sta s svojo pridnostjo in študijem do-
segla največ. Janez Suša iz Dolenje vasi je postal pristaniški uradnik in
kasneje direktor pristaniške pošte. Kot tak je bil tudi upokojen. Pokoj je
užival v Dolenji vasi, kjer je tudi umrl. Jože Može iz Dolenje vasi je za-
čel kot delavec, vendar se je kmalu zrinil naprej. Postal je poštar svobo-
dne luke in je bil med delavci zelo priljubljen. Izročilo ne pove, kaj je bilo
z njim po upokojitvi.
Prav tako so delali v svobodnem pristanišču v Trstu Jože Može (II.),
Anton Može, Jakob Može, Franc Delak, Jože Sluga, Jakob Škamperle,
vsi iz Dolenje vasi. Že omenjeni Jernej Živic iz Senožeč je delal časa tudi
v svobodni luki. Zadnja leta Avstrije srečamo v svobodnem pristanišču
tudi dva Gabrčana. To sta bila Jernej Švigelj in Franc, po domače Šonkin.
Pridružila sta se jima tudi Jernej Može in Jernej Suša iz Dolenje vasi. K
tem je treba prišteti še dva delavca iz Senožeč in dva iz Laž, katerih imen
nismo mogli izvedeti.
Med pomorščake na suhem lahko štejemo Martina Ižanca iz Laž.
Začel je kot delavec proti koncu prejšnjega stoletja. V prvem desetletju
tega stoletja je napredoval v stražarja v novem pristanišču. Imel je šti-
ri sinove. Kot skrben oče in gospodar je vse štiri študiral. Dva od njih sta
kasneje postala celo ravnatelja generalne banke v Trstu (Banco generale).
V času Italije je zaposlitvena kriza najprej in najbolj prizadela
Slovence. Nekateri starejši so bili predčasno upokojeni, drugi so sicer na-
daljevali delo, vendar z zmanjšanim zaslužkom. V srcu so s Tržačani kle-
li »prokleto Avstrijo, ki jih je naučila jesti po petkrat na dan, medtem ko
bi pod Italijo smeli le dvakrat«.50 Med avstrijskimi pristaniškimi delav-
ci so svoja mesta obdržali Janez Švigelj in Šonkin Franc iz Gabrč, Jakob
Škamperle, Jernej Suša in Jernej Može iz Dolenje vasi, Martin Ižanc iz
Laž in oba Senožejca. Kot stalni delavec je bil na novo sprejet le Franc
Hrvatin iz Gabrč. Prav težko je bilo za sezonske pristaniške delavce, saj se
med njimi omenja le eden, in to Jože Šturm iz Senožeč, ki je v svobodnem
pristanišču delal več zim.
50 Ta stavek smo zapisali pri šestih pripovedovalcih. Med njimi naj navedemo Janeza
Jelačina iz Senožeč, Franca Slugo iz Dolenje vasi in Ano Porta, roj. Krebelj, iz Gab-
rč. Zanimivo je, da se je to dogajalo tudi v notranjosti. Tako so na primer v Vrem-
skem britofu Italijani spraševali domačine, zakaj tako kolnejo Avstrijo. Odgovor
je bil v smislu omenjenega stavka. Prav tako v Komnu, Škrbini in Kostanjevici na
Krasu.
235
