Page 236 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 236
poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1
Na vprašanje, kaj so naši delavci s Senožeškega delali v ladjedelni-
cah in pristaniščih, smo dobili v glavnem dva odgovora. V času Avstrije
je vodstvo ladjedelnice iskalo predvsem izučene kovače, mizarje in »bog-
narje« (kolarje). Te so uporabljali tako pri zunanji kakor pri notranji op-
remi ladij. Tako je odšlo s Senožeškega v Sv. Marko nekaj mlajših kova-
čev in mizarjev, v starejših časih pa gotovo tudi nekaj tesarjev. Vendar je
bila večina ljudi, ki so se zaposlili v ladjedelnicah, brez določenega pok-
lica. Te so uvrstili v kategorijo nanvadnih delavcev – težakov, kjer je bilo
izredno težko napredovati, razen seveda v vojnem arsenalu v Pulju, kjer
je vodstvo sledilo razvoju in prizadevnosti vsakega posameznika in ga
skušalo spraviti na mesto, kjer je vedno lahko docela pokazal svoje spo-
sobnosti. Delavci s Senožeškega so bili v večini težaki. Težaško delo so
Senožejci opravljali tudi v svobodnem tržaškem pristanišču, razen izjem,
ki so navedene posebej. Delo je v glavnem terjalo celega človeka. Naši
ljudje, kakor je bilo že poudarjeno, pa so bili močni in zdržljivi, zato so jih
avstrijski odgovorni ljudje v ladjedelnice in pristanišča radi sprejemali.
Pod Italijo je bilo precej drugače. O kakem napredovanju ni bilo go-
vora. Razen tistih, ki so si svoj položaj pridobili že v Avstriji, so bili vsi
Senožejci le težaki. To je bilo tudi v skladu s politiko italijanskih oblasti,
ki so hotele na vsak način odstraniti Slovence s kakršnegakoli vodstve-
nega ali vodilnega položaja. Toda tudi težaško delo je bilo sprejemljivo.
Tega so se prav tako zavedali Senožejci kakor vsi ostali Primorci. Zato
so, čeprav ob slabem zaslužku, vztrajali, dokler so mogli, nekateri prav
do konca druge svetovne vojne in še po njej. Na mestu je prepričanje, da
bomo na enake podatke naleteli tudi po drugih krajih Krasa, Brkinov in
celo Pivke.
Na vprašanje, kako je bilo z zaslužkom in kako so ga uporabili, smo
dobili zelo različne odgovore, od najbolj optimističnih do najbolj pesimi-
stičnih. V času Avstrije je bil zaslužek zelo dober. »Če smo dobro delali,
smo zaslužili 5 do 6 goldinarjev na dan, v ladjedelnici celo 7 do 8 goldi-
narjev.« Res se ta zaslužek ni ponavljal vsak dan, res pa je tudi, da je bil
precej pogost. Z zaslužkom so ravnali različno. Jernej Živic je na primer
kupil hišo v Gabrčah, kamor se je umaknil v svoji starosti. Martin Ižanc
je vlagal svoj zaslužek v otroke, ki jim je hotel priskrbeti boljši kruh, kot
je bil njegov. Ivan Suša iz Dolenje vasi si je popravil hišo. Škamperle in
Perhavec sta svoj zaslužek vložila v žganjarno oziroma zalogo vina. Toda
vsi niso imeli take sreče. Preveč vabljivo je bilo mestno življenje, da jih ne
bi zvabilo v svoj vrtinec. Tako imamo na nasprotni strani ljudi, ki so pre-
236
Na vprašanje, kaj so naši delavci s Senožeškega delali v ladjedelni-
cah in pristaniščih, smo dobili v glavnem dva odgovora. V času Avstrije
je vodstvo ladjedelnice iskalo predvsem izučene kovače, mizarje in »bog-
narje« (kolarje). Te so uporabljali tako pri zunanji kakor pri notranji op-
remi ladij. Tako je odšlo s Senožeškega v Sv. Marko nekaj mlajših kova-
čev in mizarjev, v starejših časih pa gotovo tudi nekaj tesarjev. Vendar je
bila večina ljudi, ki so se zaposlili v ladjedelnicah, brez določenega pok-
lica. Te so uvrstili v kategorijo nanvadnih delavcev – težakov, kjer je bilo
izredno težko napredovati, razen seveda v vojnem arsenalu v Pulju, kjer
je vodstvo sledilo razvoju in prizadevnosti vsakega posameznika in ga
skušalo spraviti na mesto, kjer je vedno lahko docela pokazal svoje spo-
sobnosti. Delavci s Senožeškega so bili v večini težaki. Težaško delo so
Senožejci opravljali tudi v svobodnem tržaškem pristanišču, razen izjem,
ki so navedene posebej. Delo je v glavnem terjalo celega človeka. Naši
ljudje, kakor je bilo že poudarjeno, pa so bili močni in zdržljivi, zato so jih
avstrijski odgovorni ljudje v ladjedelnice in pristanišča radi sprejemali.
Pod Italijo je bilo precej drugače. O kakem napredovanju ni bilo go-
vora. Razen tistih, ki so si svoj položaj pridobili že v Avstriji, so bili vsi
Senožejci le težaki. To je bilo tudi v skladu s politiko italijanskih oblasti,
ki so hotele na vsak način odstraniti Slovence s kakršnegakoli vodstve-
nega ali vodilnega položaja. Toda tudi težaško delo je bilo sprejemljivo.
Tega so se prav tako zavedali Senožejci kakor vsi ostali Primorci. Zato
so, čeprav ob slabem zaslužku, vztrajali, dokler so mogli, nekateri prav
do konca druge svetovne vojne in še po njej. Na mestu je prepričanje, da
bomo na enake podatke naleteli tudi po drugih krajih Krasa, Brkinov in
celo Pivke.
Na vprašanje, kako je bilo z zaslužkom in kako so ga uporabili, smo
dobili zelo različne odgovore, od najbolj optimističnih do najbolj pesimi-
stičnih. V času Avstrije je bil zaslužek zelo dober. »Če smo dobro delali,
smo zaslužili 5 do 6 goldinarjev na dan, v ladjedelnici celo 7 do 8 goldi-
narjev.« Res se ta zaslužek ni ponavljal vsak dan, res pa je tudi, da je bil
precej pogost. Z zaslužkom so ravnali različno. Jernej Živic je na primer
kupil hišo v Gabrčah, kamor se je umaknil v svoji starosti. Martin Ižanc
je vlagal svoj zaslužek v otroke, ki jim je hotel priskrbeti boljši kruh, kot
je bil njegov. Ivan Suša iz Dolenje vasi si je popravil hišo. Škamperle in
Perhavec sta svoj zaslužek vložila v žganjarno oziroma zalogo vina. Toda
vsi niso imeli take sreče. Preveč vabljivo je bilo mestno življenje, da jih ne
bi zvabilo v svoj vrtinec. Tako imamo na nasprotni strani ljudi, ki so pre-
236
