Page 259 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 259
Senožeče – slovenska pomorska postojanka na kopnem
dovano opremo. Čas, ki jim je ostal, so posvetili izdelovanju žebljev, ki so
jih večinoma prodajali. Po merah, ki so jih navajali nekateri pripovedoval-
ci, sodimo, da so izdelovali tudi ladijske žeblje, ki so jih prodajali v Trst.
V Senožečah je bilo nekaj družin, ki so se tradicionalno ukvarjale s
kovaštvom. Ena od teh je bila Medenova, kjer je kovaška obrt izpričana
vsaj od leta 1780. Druga je Grželjeva, morda nekoliko mlajša, vendar nič
manj pomembna. Pod Italijo sta delala le še dva kovača. Jože Meden je de-
lal v glavnem za domačine, Franc Grželj pa za furmane. Medenova kovač-
nica je še delno ohranjena.
V vasi je bilo vedno od 3 do 5 kolarjev, ki so delali za potrebe vasi in
okolice, a tudi za furmane. Vsaj dva sta delala skoraj izključno za furma-
ne. Medtem ko so ostali kolarji izdelovali v glavnem nove vozove, so se
furmanski ukvarjali v glavnem s popravili vozov, s čimer so imeli dovolj
posla. Kolarji so izdelovali med drugim tudi škafe, kadi, ribežne in drugo
posodje in orodje, ki je bilo namenjeno tudi za prodajo na tržaškem in
kopnem tržišču.
Tu je obstajala kotlarska družina Silovih. Zadnji štirje, tj. oče Jakob
Sila in sinovi Mirko, Viktor in Ciril, ki so delali še pod Italijo, so izdelova-
li vse vrste kotlov od navadnega kotlička za polento do kompliciranih ko-
tlov za žganjekuho in velikih kotlov za pralnice, bolnice in vojsko. Njihovi
izdelki so bili znani tako na Krasu in v Trstu kakor v južni Dalmaciji in
severni Štajerski. Kotlarji so delali izključno za prodajo, deloma po naro-
čilu, deloma naravnost za tržišče. Marsikateri furmanski voz je bil nalo-
žen tudi z njihovimi izdelki.
Dalje omenja izročilo 5 do 6 čevljarjev in prav toliko krojačev. Oboje
so ljudje klicali na dom, kjer so delali po nekaj dni ali celo tednov. Vendar
se je nekaj čevljarjev posvetilo furmanom. Popravilo škornjev, čevljev in
gamaš potujočih furmanov je terjalo precej časa in dela. Treba je bilo de-
lati hitro, da so mogli prizadeti furmani pravočasno na pot. Zato je bila
obrt upoštevana.
V Senožečah so delovali še sedlarji (sotlarji ali tudi štramacarji), ki
so izdelovali konjsko opremo in posteljne blazine. Dalje so bili tu mizarji,
ki so izdelovali in popravljali pohištvo, pletarji, ki so iz vrbja pletli koše,
zibelke, mizne in stolne garniture za balkone in bivalne sobe, cajnarji, ki
so pletli koše, košare, cajne in cajnice, vrvarji, ki so pletli vrvi vseh mogo-
čih debelin. Vrvarje omenja izročilo le za »starejše čase«. Vedno so bili v
vasi tudi peki, ki so pekli deloma za potrebe same vasi, deloma za potre-
be potujočih furmanov. Ne smemo mimo oglarjev. Ti so bili najštevilnej-
259
dovano opremo. Čas, ki jim je ostal, so posvetili izdelovanju žebljev, ki so
jih večinoma prodajali. Po merah, ki so jih navajali nekateri pripovedoval-
ci, sodimo, da so izdelovali tudi ladijske žeblje, ki so jih prodajali v Trst.
V Senožečah je bilo nekaj družin, ki so se tradicionalno ukvarjale s
kovaštvom. Ena od teh je bila Medenova, kjer je kovaška obrt izpričana
vsaj od leta 1780. Druga je Grželjeva, morda nekoliko mlajša, vendar nič
manj pomembna. Pod Italijo sta delala le še dva kovača. Jože Meden je de-
lal v glavnem za domačine, Franc Grželj pa za furmane. Medenova kovač-
nica je še delno ohranjena.
V vasi je bilo vedno od 3 do 5 kolarjev, ki so delali za potrebe vasi in
okolice, a tudi za furmane. Vsaj dva sta delala skoraj izključno za furma-
ne. Medtem ko so ostali kolarji izdelovali v glavnem nove vozove, so se
furmanski ukvarjali v glavnem s popravili vozov, s čimer so imeli dovolj
posla. Kolarji so izdelovali med drugim tudi škafe, kadi, ribežne in drugo
posodje in orodje, ki je bilo namenjeno tudi za prodajo na tržaškem in
kopnem tržišču.
Tu je obstajala kotlarska družina Silovih. Zadnji štirje, tj. oče Jakob
Sila in sinovi Mirko, Viktor in Ciril, ki so delali še pod Italijo, so izdelova-
li vse vrste kotlov od navadnega kotlička za polento do kompliciranih ko-
tlov za žganjekuho in velikih kotlov za pralnice, bolnice in vojsko. Njihovi
izdelki so bili znani tako na Krasu in v Trstu kakor v južni Dalmaciji in
severni Štajerski. Kotlarji so delali izključno za prodajo, deloma po naro-
čilu, deloma naravnost za tržišče. Marsikateri furmanski voz je bil nalo-
žen tudi z njihovimi izdelki.
Dalje omenja izročilo 5 do 6 čevljarjev in prav toliko krojačev. Oboje
so ljudje klicali na dom, kjer so delali po nekaj dni ali celo tednov. Vendar
se je nekaj čevljarjev posvetilo furmanom. Popravilo škornjev, čevljev in
gamaš potujočih furmanov je terjalo precej časa in dela. Treba je bilo de-
lati hitro, da so mogli prizadeti furmani pravočasno na pot. Zato je bila
obrt upoštevana.
V Senožečah so delovali še sedlarji (sotlarji ali tudi štramacarji), ki
so izdelovali konjsko opremo in posteljne blazine. Dalje so bili tu mizarji,
ki so izdelovali in popravljali pohištvo, pletarji, ki so iz vrbja pletli koše,
zibelke, mizne in stolne garniture za balkone in bivalne sobe, cajnarji, ki
so pletli koše, košare, cajne in cajnice, vrvarji, ki so pletli vrvi vseh mogo-
čih debelin. Vrvarje omenja izročilo le za »starejše čase«. Vedno so bili v
vasi tudi peki, ki so pekli deloma za potrebe same vasi, deloma za potre-
be potujočih furmanov. Ne smemo mimo oglarjev. Ti so bili najštevilnej-
259
