Page 164 - Čotar Konrad Sonja, Borota Bogdana, Rutar Sonja, Drljić Karmen, Jelovčan Giuliana. Ur. 2022. Vzgoja in izobraževanje predšolskih otrok prvega starostnega obdobja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 164
bara Baloh, Petra Furlan, Giuliana Jelovčan in Bojana Kralj
gibalne dejavnosti (Ministrstvo za šolstvo in šport 1999, 19). Glede na odgo-
vore pedagoških delavcev, da se otrok preko naravnih oblik gibanja identifi-
cira z realno izkušnjo (x¯ = 3,28), lahko ugotovimo, da je namen gibanja veliko
več kot doseganje boljšega apetita ali krepitev pljuč. Pojavljanje posamez-
nih naravnih oblik gibanja (hoja, tek, skoki, plazenje, lazenje . . .) v vseh oko-
ljih, usmerjenih k različnim ciljem in na različne načine, je tesno povezano z
otrokovim celostnim razvojem in posledično vpliva na izboljšanje gibalne iz-
raznosti (Pistotnik, Pinter in Dolenc 2002). Izkušnje, vtisi in znanja, ki jih otrok
sprejme v tej zgodnji fazi razvoja, se v njem zakoreninijo veliko trajnostneje
kot pa to, kar je kasneje naučeno zavestno in z namernim naporom. Giba-
nje je del delovanja živčnega sistema in brez njega se možgani razvijajo dru-
gače (Montessori 2011, 166). Otrok, ki se ustrezno razvija, ima ugodnejše mož-
nosti za komuniciranje in socialno interakcijo z okoljem ter za oblikovanje
novih spoznanj o sebi in okolici (Videmšek in Pišot 2007, 47). Naravne oblike
gibanja (hoja, tek, skok, plezanje, plazenje, lazenje in drugi) so izjemno po-
membne pri nadaljnjem razvoju gibalnih stereotipov, ki otroku omogočajo
interakcijo z okoljem in kakovostno gibalno manipulacijo (Plevnik in Pišot
2016, 29). Ustrezne gibalne kompetence lahko pridobi le otrok, ki je v zgo-
dnjem razvojnem obdobju deležen ustrezne količine in kakovosti gibalnih
izkušenj (Plevnik in Pišot 2016, 32).
Sklepne ugotovitve
V kontekstu predšolske vzgoje igra jezik zelo pomembno vlogo. Pomemben
je pri oblikovanju posameznikove lastne identitete, pri identifikaciji z lastno
kulturo, vključevanju v tradicijo naroda in spoznavanju ter sprejemanju dru-
gih kultur in civilizacij pa tudi kot jezik posamezne discipline, zato je jezik
ključni element pri medpodročnem povezovanju. Vsak vzgojitelj bi moral,
ko med seboj povezuje različna kurikularna področja, razmišljati tudi o tem,
katere so posebnosti jezika za posamezno kurikularno področje, kako z jezi-
kom izraža znanje specifične stroke, kako z jezikom izraža stališčno dimenzijo
stroke in kako se njegov jezik razlikuje od splošnega jezika, ki ga uporabljajo
otroci.
Kurikularne prenove doma in v tujini kažejo, da ni dovolj le posodabljanje
učnih načrtov posameznih predmetov na ravni načel, temveč je potrebno
vzpostaviti medsebojne odnose in interakcije med posameznimi predmeti
oziroma področji znotraj kurikula. Medsebojno povezovanje je potrebno po-
vezati s cilji, z vsebinami, oblikami ter s temeljnim načelom integriranja – to
je interdisciplinarnost, kar smo dokazali tudi z rezultati naše raziskave. Stro-
kovni delavci imajo namreč veliko napačnih predstav o tem, kako vsebine
164
gibalne dejavnosti (Ministrstvo za šolstvo in šport 1999, 19). Glede na odgo-
vore pedagoških delavcev, da se otrok preko naravnih oblik gibanja identifi-
cira z realno izkušnjo (x¯ = 3,28), lahko ugotovimo, da je namen gibanja veliko
več kot doseganje boljšega apetita ali krepitev pljuč. Pojavljanje posamez-
nih naravnih oblik gibanja (hoja, tek, skoki, plazenje, lazenje . . .) v vseh oko-
ljih, usmerjenih k različnim ciljem in na različne načine, je tesno povezano z
otrokovim celostnim razvojem in posledično vpliva na izboljšanje gibalne iz-
raznosti (Pistotnik, Pinter in Dolenc 2002). Izkušnje, vtisi in znanja, ki jih otrok
sprejme v tej zgodnji fazi razvoja, se v njem zakoreninijo veliko trajnostneje
kot pa to, kar je kasneje naučeno zavestno in z namernim naporom. Giba-
nje je del delovanja živčnega sistema in brez njega se možgani razvijajo dru-
gače (Montessori 2011, 166). Otrok, ki se ustrezno razvija, ima ugodnejše mož-
nosti za komuniciranje in socialno interakcijo z okoljem ter za oblikovanje
novih spoznanj o sebi in okolici (Videmšek in Pišot 2007, 47). Naravne oblike
gibanja (hoja, tek, skok, plezanje, plazenje, lazenje in drugi) so izjemno po-
membne pri nadaljnjem razvoju gibalnih stereotipov, ki otroku omogočajo
interakcijo z okoljem in kakovostno gibalno manipulacijo (Plevnik in Pišot
2016, 29). Ustrezne gibalne kompetence lahko pridobi le otrok, ki je v zgo-
dnjem razvojnem obdobju deležen ustrezne količine in kakovosti gibalnih
izkušenj (Plevnik in Pišot 2016, 32).
Sklepne ugotovitve
V kontekstu predšolske vzgoje igra jezik zelo pomembno vlogo. Pomemben
je pri oblikovanju posameznikove lastne identitete, pri identifikaciji z lastno
kulturo, vključevanju v tradicijo naroda in spoznavanju ter sprejemanju dru-
gih kultur in civilizacij pa tudi kot jezik posamezne discipline, zato je jezik
ključni element pri medpodročnem povezovanju. Vsak vzgojitelj bi moral,
ko med seboj povezuje različna kurikularna področja, razmišljati tudi o tem,
katere so posebnosti jezika za posamezno kurikularno področje, kako z jezi-
kom izraža znanje specifične stroke, kako z jezikom izraža stališčno dimenzijo
stroke in kako se njegov jezik razlikuje od splošnega jezika, ki ga uporabljajo
otroci.
Kurikularne prenove doma in v tujini kažejo, da ni dovolj le posodabljanje
učnih načrtov posameznih predmetov na ravni načel, temveč je potrebno
vzpostaviti medsebojne odnose in interakcije med posameznimi predmeti
oziroma področji znotraj kurikula. Medsebojno povezovanje je potrebno po-
vezati s cilji, z vsebinami, oblikami ter s temeljnim načelom integriranja – to
je interdisciplinarnost, kar smo dokazali tudi z rezultati naše raziskave. Stro-
kovni delavci imajo namreč veliko napačnih predstav o tem, kako vsebine
164
