Page 170 - Čotar Konrad Sonja, Borota Bogdana, Rutar Sonja, Drljić Karmen, Jelovčan Giuliana. Ur. 2022. Vzgoja in izobraževanje predšolskih otrok prvega starostnega obdobja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 170
men Drljić
Razumevanje ZO z ekosistemskega vidika omogoča celostno in poglobljeno
prepoznavanje rizičnih dejavnikov tveganja v otrokovem razvoju, ki so lahko
posledice njegovih razvojnih posebnosti in/ali specifičnosti neposrednega in
posrednega okolja, znotraj katerega se razvija, ter pravočasno in učinkovito
ciljno naravnano obravnavo.
Opredelitev zgodnje obravnave
Porter (2002 v Soriano 2005) ZO, ki je osnovana na ekosistemski teoriji, opre-
deli s holističnega, z dinamičnega, s transakcijskega in posamičnega vidika.
Holistični vidik pomeni, da otroka v okviru ZO obravnavamo celostno, tako
da skrbimo za vsa področja njegovega razvoja, to je: kognitivno, govorno-
jezikovno, telesno, socialno-čustveno. Dinamični vidik izpostavlja pomen
spreminjanja okolja glede na vedno se spreminjajoče se potrebe otroka.
Transakcijski vidik poudarja pomen recipročnega odnosa medsebojnega
vplivanja med otrokom in drugo odraslo osebo, v okviru katerega se oba
razvijata. Posamični vidik pa pomeni, da je otrok individuum in sta zato nje-
gov proces izgrajevanja znanja in njegov razvoj glede na druge specifična
oz. edinstvena (Porter 2002 v Soriano 2005).
Namen ZO je spodbuditi otrokov razvoj ter delovati preventivno pri pre-
prečevanju ali zmanjševanju zaostanka v razvoju (Majnemer 1998). Začne se
ob rojstvu otroka in se zaključi ob njegovem vstopu v šolo (Globačnik 2012).
Sicer pa so otroci s primanjkljaji, z motnjami oz. s težavami deležni specialno-
inkluzivne strokovne pomoči tudi po vstopu v šolo. L. Marjanovič Umek in
M. Zupančič (2009 v Globačnik 2012) sta mnenja, da lahko ZO sega že v pre-
natalno obdobje, torej v obdobje od spočetja do rojstva. Za to obdobje in
obdobje od dojenčka do malčka (0–3 let) je značilno, da ZO poteka v okviru
zdravstvenih služb. V obdobju od dojenčka do malčka je lahko prisotna tudi
pedagoško-rehabilitacijska obravnava (Marjanovič Umek in Zupančič 2009 v
Globačnik 2012). Slednje je otrok deležen tudi v obdobju zgodnjega otroštva
(3–6 let). S. Fillis, L. Dunne in B. McConnell (2018) na podlagi različnih študij
ZO omejijo na obdobje od dojenčka do malčka, saj se v njem najpogosteje
kažejo prve razvojne posebnosti in zaostanki v razvoju.
Značilnosti zgodnje obravnave
ZO je namenjena otrokom in njihovim družinam, pri katerih so prisotni bio-
loški in/ali socialni dejavniki tveganja (Globačnik 2012). Otrok in njegova dru-
žina sta deležna ZO, ko je pri njiju prepoznana težava, ne pa tudi v primeru
prepoznanega tveganja zanjo (Globačnik 2012). Ločimo dve skupini otrok, ki
jim je ZO namenjena, to so: (1) rizični otroci in (2) otroci s primanjkljaji, mo-
170
Razumevanje ZO z ekosistemskega vidika omogoča celostno in poglobljeno
prepoznavanje rizičnih dejavnikov tveganja v otrokovem razvoju, ki so lahko
posledice njegovih razvojnih posebnosti in/ali specifičnosti neposrednega in
posrednega okolja, znotraj katerega se razvija, ter pravočasno in učinkovito
ciljno naravnano obravnavo.
Opredelitev zgodnje obravnave
Porter (2002 v Soriano 2005) ZO, ki je osnovana na ekosistemski teoriji, opre-
deli s holističnega, z dinamičnega, s transakcijskega in posamičnega vidika.
Holistični vidik pomeni, da otroka v okviru ZO obravnavamo celostno, tako
da skrbimo za vsa področja njegovega razvoja, to je: kognitivno, govorno-
jezikovno, telesno, socialno-čustveno. Dinamični vidik izpostavlja pomen
spreminjanja okolja glede na vedno se spreminjajoče se potrebe otroka.
Transakcijski vidik poudarja pomen recipročnega odnosa medsebojnega
vplivanja med otrokom in drugo odraslo osebo, v okviru katerega se oba
razvijata. Posamični vidik pa pomeni, da je otrok individuum in sta zato nje-
gov proces izgrajevanja znanja in njegov razvoj glede na druge specifična
oz. edinstvena (Porter 2002 v Soriano 2005).
Namen ZO je spodbuditi otrokov razvoj ter delovati preventivno pri pre-
prečevanju ali zmanjševanju zaostanka v razvoju (Majnemer 1998). Začne se
ob rojstvu otroka in se zaključi ob njegovem vstopu v šolo (Globačnik 2012).
Sicer pa so otroci s primanjkljaji, z motnjami oz. s težavami deležni specialno-
inkluzivne strokovne pomoči tudi po vstopu v šolo. L. Marjanovič Umek in
M. Zupančič (2009 v Globačnik 2012) sta mnenja, da lahko ZO sega že v pre-
natalno obdobje, torej v obdobje od spočetja do rojstva. Za to obdobje in
obdobje od dojenčka do malčka (0–3 let) je značilno, da ZO poteka v okviru
zdravstvenih služb. V obdobju od dojenčka do malčka je lahko prisotna tudi
pedagoško-rehabilitacijska obravnava (Marjanovič Umek in Zupančič 2009 v
Globačnik 2012). Slednje je otrok deležen tudi v obdobju zgodnjega otroštva
(3–6 let). S. Fillis, L. Dunne in B. McConnell (2018) na podlagi različnih študij
ZO omejijo na obdobje od dojenčka do malčka, saj se v njem najpogosteje
kažejo prve razvojne posebnosti in zaostanki v razvoju.
Značilnosti zgodnje obravnave
ZO je namenjena otrokom in njihovim družinam, pri katerih so prisotni bio-
loški in/ali socialni dejavniki tveganja (Globačnik 2012). Otrok in njegova dru-
žina sta deležna ZO, ko je pri njiju prepoznana težava, ne pa tudi v primeru
prepoznanega tveganja zanjo (Globačnik 2012). Ločimo dve skupini otrok, ki
jim je ZO namenjena, to so: (1) rizični otroci in (2) otroci s primanjkljaji, mo-
170
