Page 171 - Čotar Konrad Sonja, Borota Bogdana, Rutar Sonja, Drljić Karmen, Jelovčan Giuliana. Ur. 2022. Vzgoja in izobraževanje predšolskih otrok prvega starostnega obdobja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 171
Izzivi zgodnje obravnave predšolskih otrok
tnjami oz. težavami (Majnemer 1998). Za skupino rizičnih otrok je značilno, da
so mlajši od treh let in je prisotno tveganje za nadaljnji razvoj na kognitivni,
gibalni, komunikacijski ter čustveni ravni otrokovega delovanja (Globačnik
2008). V skupino otrok s primanjkljaji, motnjami in težavami pa uvrščamo
otroke s senzornimi okvarami, z gibalno oviranostjo in motnjami v dušev-
nem razvoju. Pri teh otrocih so primanjkljaji, motnje oz. težave dokaj zgodaj
prepoznane. Po drugi strani A. Majnemer (1998) navaja tri skupine otrok, ki
so lahko deležne pomoči in podpore v okviru ZO:
– otroci, ki so ranljivi zaradi depriviligiranih razmer v fizičnem in social-
nem okolju,
– otroci, ki so ranljivi zaradi specifičnih bioloških dejavnikov (npr. nedo-
nošenost, fetalni alkoholni sindrom, hipoksija),
– otroci s prepoznano motnjo, primanjkljajem ali težavo, ki pomembno
vpliva na otrokov razvoj.
S. Fillis, L. Dunne in B. McConnell (2018) so identificirale sedem oblik ZO: (1)
ZO v programih predšolske vzgoje, (2) ZO, usmerjene v družine otrok s poseb-
nimi potrebami, (3) ZO, usmerjene v razvoj govorno-jezikovnih zmožnosti, (4)
ZO, usmerjene v kognitivni razvoj, (5) ZO, usmerjene v socio-emocionalni ra-
zvoj, (6) ZO usmerjene v celostni razvoj. Za zagotavljanje ustrezne in učinko-
vite ZO bi bilo treba zagotoviti ustrezna usposabljanja za strokovne delavce
ter skrbeti za dosledno izvajanje podpore in pomoči. Posebno pozornost bi
bilo treba nameniti tudi vključenosti družin v ZO z upoštevanjem nekate-
rih posebnosti, kot so doživljanje zadovoljstva mater, usposobljenost staršev
(tudi očetov) za pomoč otrokom v okviru njihovih zmožnosti ter kompeten-
tnost strokovnih delavcev za educiranje staršev in spodbujanje njihove mo-
tiviranosti za delo z otrokom (Fillis, Dunne in McConnell 2018).
Pomen, prednosti in izzivi zgodnje obravnave
M. Nores in Barnett (2011) poudarjata, da je ZO pomemba, saj se zgodaj
ciljno usmerja v otroke, ki v obdobju zgodnjega otroštva izkazujejo socialno-
emocionalno-razvojne dejavnike tveganja, zato, da bi povečali možnosti za
njihov boljši razvoj in boljšo učno uspešnost. Avtorja sta s pomočjo meta-
raziskave, v katero sta vključila 24 različnih evropskih, azijskih, afriških ter
južnoameriških držav, ugotovila, da je ZO otrok v glavnem usmerjena v štiri
ključna področja otrokove delovanja in razvoja, in sicer:
– razvijanje kognitivnih zmožnosti otrok, in sicer besedišča, jezika, zgo-
dnjih opismenjevalnih zmožnosti, zgodnjih matematičnih zmožnosti;
171
tnjami oz. težavami (Majnemer 1998). Za skupino rizičnih otrok je značilno, da
so mlajši od treh let in je prisotno tveganje za nadaljnji razvoj na kognitivni,
gibalni, komunikacijski ter čustveni ravni otrokovega delovanja (Globačnik
2008). V skupino otrok s primanjkljaji, motnjami in težavami pa uvrščamo
otroke s senzornimi okvarami, z gibalno oviranostjo in motnjami v dušev-
nem razvoju. Pri teh otrocih so primanjkljaji, motnje oz. težave dokaj zgodaj
prepoznane. Po drugi strani A. Majnemer (1998) navaja tri skupine otrok, ki
so lahko deležne pomoči in podpore v okviru ZO:
– otroci, ki so ranljivi zaradi depriviligiranih razmer v fizičnem in social-
nem okolju,
– otroci, ki so ranljivi zaradi specifičnih bioloških dejavnikov (npr. nedo-
nošenost, fetalni alkoholni sindrom, hipoksija),
– otroci s prepoznano motnjo, primanjkljajem ali težavo, ki pomembno
vpliva na otrokov razvoj.
S. Fillis, L. Dunne in B. McConnell (2018) so identificirale sedem oblik ZO: (1)
ZO v programih predšolske vzgoje, (2) ZO, usmerjene v družine otrok s poseb-
nimi potrebami, (3) ZO, usmerjene v razvoj govorno-jezikovnih zmožnosti, (4)
ZO, usmerjene v kognitivni razvoj, (5) ZO, usmerjene v socio-emocionalni ra-
zvoj, (6) ZO usmerjene v celostni razvoj. Za zagotavljanje ustrezne in učinko-
vite ZO bi bilo treba zagotoviti ustrezna usposabljanja za strokovne delavce
ter skrbeti za dosledno izvajanje podpore in pomoči. Posebno pozornost bi
bilo treba nameniti tudi vključenosti družin v ZO z upoštevanjem nekate-
rih posebnosti, kot so doživljanje zadovoljstva mater, usposobljenost staršev
(tudi očetov) za pomoč otrokom v okviru njihovih zmožnosti ter kompeten-
tnost strokovnih delavcev za educiranje staršev in spodbujanje njihove mo-
tiviranosti za delo z otrokom (Fillis, Dunne in McConnell 2018).
Pomen, prednosti in izzivi zgodnje obravnave
M. Nores in Barnett (2011) poudarjata, da je ZO pomemba, saj se zgodaj
ciljno usmerja v otroke, ki v obdobju zgodnjega otroštva izkazujejo socialno-
emocionalno-razvojne dejavnike tveganja, zato, da bi povečali možnosti za
njihov boljši razvoj in boljšo učno uspešnost. Avtorja sta s pomočjo meta-
raziskave, v katero sta vključila 24 različnih evropskih, azijskih, afriških ter
južnoameriških držav, ugotovila, da je ZO otrok v glavnem usmerjena v štiri
ključna področja otrokove delovanja in razvoja, in sicer:
– razvijanje kognitivnih zmožnosti otrok, in sicer besedišča, jezika, zgo-
dnjih opismenjevalnih zmožnosti, zgodnjih matematičnih zmožnosti;
171
