Page 190 - Čotar Konrad Sonja, Borota Bogdana, Rutar Sonja, Drljić Karmen, Jelovčan Giuliana. Ur. 2022. Vzgoja in izobraževanje predšolskih otrok prvega starostnega obdobja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 190
ja Riccarda Kiswarday in Maja Rejc
hkrati pa je tudi jasno, da je zgodnja detekcija izjemnega pomena in da in-
tenzivna zgodnja obravnava dokazano izboljša razvoj otroka ter pomembno
vpliva na njegovo nadaljnje življenje, tudi v odraslosti. Vloga vrtca oz. vzgo-
jitelja, ki neposredno vključuje otroka v vrtčevsko okolje, je zato izredno po-
membna. Pomembno je vzgojiteljevo (pre)poznavanje zgodnjih znakov av-
tizma, za kar potrebuje tudi ustrezna orodja. Namen naše raziskave je bil pre-
gledati, katere lestvice za opazovanje in beleženje zgodnjih znakov avtizma
za prvo starostno obdobje (od 1 do 3 let) so prosto dostopne in uporabne za
vzgojitelja.
Opredelitev avtizma
V Smernicah za delo v oddelkih za predšolske otroke z motnjami avtističnega
spektra (Werdonig idr. 2009) je avtizem opredeljen kot kompleksna perva-
zivna nevrobiološko pogojena razvojna motnja, ki se kaže pred 3. letom in
vpliva na vse vidike socialnega razvoja. M. Macedoni Lukšič (2006) poudarja,
da je avtizem z etiološkega vidika zelo heterogen, glede pojavnosti pa, da
je najhitreje naraščajoča razvojna motnja. Ocene ameriškega nacionalnega
spremljanja pojavnosti avtizma v populaciji 8-letnikov za leto 2018 kažejo kar
15-odstotno porast glede na leto 2016, ko je bil avtizem diagnosticiran pri 1 od
68 otrok, medtem ko je bil leta 2018 diagnosticiran pri 1 od 59 otrok (Baio idr.
2018). Ista študija navaja, da je 4-krat pogosteje diagnosticiran pri dečkih kot
pri deklicah (1/37 dečkov in 1/151 deklic). Prav tako ugotavljajo, da je večina
diagnoz še vedno postavljena po 4. letu, čeprav se stanje da z visoko verje-
tnostjo prepoznati že v starosti 2 let.
Konec 20. stoletja se je po teoriji nevrorazličnosti (Griffin in Pollak 2009;
Singer 1999) avtizem začelo opredeljevati tudi kot povsem naravno variacijo,
ki ne sme biti obravnavana kot motnja, ampak kot specifičnost, povezana z
različnimi zmožnostmi zaznavanja in doživljanja okolja, odnosov in komuni-
kacije. Te specifike niso nujno neugodne, nasprotno, pogosto se lahko po-
kažejo kot dragoceni potenciali, s pomočjo katerih lahko posameznik veliko
prispeva, če so potenciali prepoznani in če je otrok oz. oseba z avtizmom
ustrezno obravnavana, začenši s spodbujanjem zgodnjega razvoja (Ortega
2009).
Pomen zgodnje detekcije in vloga vzgojitelja
Zgodnja detekcija je ključna za zgodnjo obravnavo in zagotavljanje ustrezno
prilagojene pomoči in podpore v otrokovem razvoju, kar pozitivno vpliva
tako na otroka kot na njegovo okolje in ima trajne pozitivne učinke (Christen-
sen idr. 2010; Gillberg 2010; Rogers in Vismara 2008). G. Dawson idr. (2010) po-
190
hkrati pa je tudi jasno, da je zgodnja detekcija izjemnega pomena in da in-
tenzivna zgodnja obravnava dokazano izboljša razvoj otroka ter pomembno
vpliva na njegovo nadaljnje življenje, tudi v odraslosti. Vloga vrtca oz. vzgo-
jitelja, ki neposredno vključuje otroka v vrtčevsko okolje, je zato izredno po-
membna. Pomembno je vzgojiteljevo (pre)poznavanje zgodnjih znakov av-
tizma, za kar potrebuje tudi ustrezna orodja. Namen naše raziskave je bil pre-
gledati, katere lestvice za opazovanje in beleženje zgodnjih znakov avtizma
za prvo starostno obdobje (od 1 do 3 let) so prosto dostopne in uporabne za
vzgojitelja.
Opredelitev avtizma
V Smernicah za delo v oddelkih za predšolske otroke z motnjami avtističnega
spektra (Werdonig idr. 2009) je avtizem opredeljen kot kompleksna perva-
zivna nevrobiološko pogojena razvojna motnja, ki se kaže pred 3. letom in
vpliva na vse vidike socialnega razvoja. M. Macedoni Lukšič (2006) poudarja,
da je avtizem z etiološkega vidika zelo heterogen, glede pojavnosti pa, da
je najhitreje naraščajoča razvojna motnja. Ocene ameriškega nacionalnega
spremljanja pojavnosti avtizma v populaciji 8-letnikov za leto 2018 kažejo kar
15-odstotno porast glede na leto 2016, ko je bil avtizem diagnosticiran pri 1 od
68 otrok, medtem ko je bil leta 2018 diagnosticiran pri 1 od 59 otrok (Baio idr.
2018). Ista študija navaja, da je 4-krat pogosteje diagnosticiran pri dečkih kot
pri deklicah (1/37 dečkov in 1/151 deklic). Prav tako ugotavljajo, da je večina
diagnoz še vedno postavljena po 4. letu, čeprav se stanje da z visoko verje-
tnostjo prepoznati že v starosti 2 let.
Konec 20. stoletja se je po teoriji nevrorazličnosti (Griffin in Pollak 2009;
Singer 1999) avtizem začelo opredeljevati tudi kot povsem naravno variacijo,
ki ne sme biti obravnavana kot motnja, ampak kot specifičnost, povezana z
različnimi zmožnostmi zaznavanja in doživljanja okolja, odnosov in komuni-
kacije. Te specifike niso nujno neugodne, nasprotno, pogosto se lahko po-
kažejo kot dragoceni potenciali, s pomočjo katerih lahko posameznik veliko
prispeva, če so potenciali prepoznani in če je otrok oz. oseba z avtizmom
ustrezno obravnavana, začenši s spodbujanjem zgodnjega razvoja (Ortega
2009).
Pomen zgodnje detekcije in vloga vzgojitelja
Zgodnja detekcija je ključna za zgodnjo obravnavo in zagotavljanje ustrezno
prilagojene pomoči in podpore v otrokovem razvoju, kar pozitivno vpliva
tako na otroka kot na njegovo okolje in ima trajne pozitivne učinke (Christen-
sen idr. 2010; Gillberg 2010; Rogers in Vismara 2008). G. Dawson idr. (2010) po-
190
