Page 192 - Čotar Konrad Sonja, Borota Bogdana, Rutar Sonja, Drljić Karmen, Jelovčan Giuliana. Ur. 2022. Vzgoja in izobraževanje predšolskih otrok prvega starostnega obdobja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 192
ja Riccarda Kiswarday in Maja Rejc
veščin socialne interakcije in komunikacije ter spodbujamo domišljijsko igro,
ki je, zaradi slabše zmožnosti vživljanja, za otroke z avtizmom manj značilna
(Cotič Pajntar idr. 2017).
Otroci z avtizmom pomembno večji interes namenjajo konstrukcijskim
igračam in igram, pri katerih lahko tudi nenavadno dolgo vztrajajo (Christen-
sen idr. 2010; Werdonig idr. 2009). Značilno je tudi, da se otrok z avtizmom
raje igra sam in ne kaže zanimanja za vrstnike ter okolico (Dawson idr. 2004),
pomembno manj se uči iz posnemanja (Andersson, Gillberg in Miniscalco
2013). L. Christensen idr. (2010) tudi ugotavljajo, da je pomembno pogosteje
prisotna repetitivna in večinoma nefunkcionalna igra, ki ima funkcijo blaži-
tve stisk. Značilen je tudi precej omejen in nenavaden izbor igrač, na katerih
otroka pritegnejo deli, ki se drugim ne zdijo pomembni. Charman idr. (2000)
kot pomemben diagnostični znak izpostavljajo tudi to, da je v njihovi igri
izrazito opazen primanjkljaj na področju zmožnosti za vzpostavljanje zdru-
žene (Jurišić 2011) oz. skupne vezane pozornosti – mehanizma, ko se v igri
vzpostavi referenčni trikotnik, po katerem sta otrok in odrasel povezana in si
delita (vežeta) pozornost na isti predmet/dogodek (Zupančič 2004).
Težave, ki se odražajo pri učenju, oblikovanju osebne identitete in social-
nem vključevanju ter vplivajo na otrokovo sodelovanje v vsakdanjih aktivno-
stih, so lahko pogojene tudi z motnjami senzorne integracije (Sterle idr. 2018),
ki se pojavljajo pri avtizmu kot pridružena motnja kar v 80–90 (Spitzer in
Smith Roley 2001 v Sterle idr. 2018). Gričar in Kovačič (2017) navajata zgodnje
znake motenj v senzorni integraciji, ki jih lahko opazimo v prvem letu otroko-
vega življenja, npr. slabo vizualno sledenje in fiksiranje, neodzivanje na ime,
slabo vzdrževanje kontrole trupa in glave, močne negativne reakcije na do-
tik, vonj, okus in zvok, nedoseganje razvojnih mejnikov gibanja, slabo imi-
tiranje obrazne mimike in kretenj, težave pri hranjenju, odsotnost čebljanja
ipd.
Vse te značilnosti lahko v najpristnejših okoliščinah opazuje prav vzgojitelj
in ker dobro pozna razvojne mejnike ter normativno vedenje otrok, lahko že
v 1. starostnem obdobju v otrokovi igri zaznava posebnosti na nivoju vsebine,
funkcije in socialne udeleženosti (Eikeseth 2009; Myers in Johnson 2007; Ro-
gers in Vismara 2008).
Vzgojiteljeva detekcija zgodnjih znakov avtizma je pomembna, saj je lahko
ključni sprožilec za zagotovitev ustrezne zgodnje obravnave. Pogoj za to je
seveda vzgojiteljeva seznanjenost s simptomi, ki lahko nakazujejo na avtizem
že v najzgodnejšem obdobju, ter opremljenost s pripomočki (vprašalniki, ček
listami, lestvicami), ki omogočajo usmerjeno opazovanje in beleženje zgo-
dnjih znakov.
192
veščin socialne interakcije in komunikacije ter spodbujamo domišljijsko igro,
ki je, zaradi slabše zmožnosti vživljanja, za otroke z avtizmom manj značilna
(Cotič Pajntar idr. 2017).
Otroci z avtizmom pomembno večji interes namenjajo konstrukcijskim
igračam in igram, pri katerih lahko tudi nenavadno dolgo vztrajajo (Christen-
sen idr. 2010; Werdonig idr. 2009). Značilno je tudi, da se otrok z avtizmom
raje igra sam in ne kaže zanimanja za vrstnike ter okolico (Dawson idr. 2004),
pomembno manj se uči iz posnemanja (Andersson, Gillberg in Miniscalco
2013). L. Christensen idr. (2010) tudi ugotavljajo, da je pomembno pogosteje
prisotna repetitivna in večinoma nefunkcionalna igra, ki ima funkcijo blaži-
tve stisk. Značilen je tudi precej omejen in nenavaden izbor igrač, na katerih
otroka pritegnejo deli, ki se drugim ne zdijo pomembni. Charman idr. (2000)
kot pomemben diagnostični znak izpostavljajo tudi to, da je v njihovi igri
izrazito opazen primanjkljaj na področju zmožnosti za vzpostavljanje zdru-
žene (Jurišić 2011) oz. skupne vezane pozornosti – mehanizma, ko se v igri
vzpostavi referenčni trikotnik, po katerem sta otrok in odrasel povezana in si
delita (vežeta) pozornost na isti predmet/dogodek (Zupančič 2004).
Težave, ki se odražajo pri učenju, oblikovanju osebne identitete in social-
nem vključevanju ter vplivajo na otrokovo sodelovanje v vsakdanjih aktivno-
stih, so lahko pogojene tudi z motnjami senzorne integracije (Sterle idr. 2018),
ki se pojavljajo pri avtizmu kot pridružena motnja kar v 80–90 (Spitzer in
Smith Roley 2001 v Sterle idr. 2018). Gričar in Kovačič (2017) navajata zgodnje
znake motenj v senzorni integraciji, ki jih lahko opazimo v prvem letu otroko-
vega življenja, npr. slabo vizualno sledenje in fiksiranje, neodzivanje na ime,
slabo vzdrževanje kontrole trupa in glave, močne negativne reakcije na do-
tik, vonj, okus in zvok, nedoseganje razvojnih mejnikov gibanja, slabo imi-
tiranje obrazne mimike in kretenj, težave pri hranjenju, odsotnost čebljanja
ipd.
Vse te značilnosti lahko v najpristnejših okoliščinah opazuje prav vzgojitelj
in ker dobro pozna razvojne mejnike ter normativno vedenje otrok, lahko že
v 1. starostnem obdobju v otrokovi igri zaznava posebnosti na nivoju vsebine,
funkcije in socialne udeleženosti (Eikeseth 2009; Myers in Johnson 2007; Ro-
gers in Vismara 2008).
Vzgojiteljeva detekcija zgodnjih znakov avtizma je pomembna, saj je lahko
ključni sprožilec za zagotovitev ustrezne zgodnje obravnave. Pogoj za to je
seveda vzgojiteljeva seznanjenost s simptomi, ki lahko nakazujejo na avtizem
že v najzgodnejšem obdobju, ter opremljenost s pripomočki (vprašalniki, ček
listami, lestvicami), ki omogočajo usmerjeno opazovanje in beleženje zgo-
dnjih znakov.
192
