Page 191 - Čotar Konrad Sonja, Borota Bogdana, Rutar Sonja, Drljić Karmen, Jelovčan Giuliana. Ur. 2022. Vzgoja in izobraževanje predšolskih otrok prvega starostnega obdobja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 191
Pripomočki za vzgojitelje za detekcijo otrok z avtizmom
udarjajo, da lahko z zgodnjo detekcijo in obravnavo otrok z avtizmom ubla-
žimo razvoj motnje ter ublažimo ali celo preprečimo razvoj pridruženih te-
žav. S tem lahko pomembno izboljšamo kakovost življenja otroka in družine
ter povečamo učinkovitost nadaljnjih obravnav, zato je pomembno, da zna
zgodnje znake avtizma prepoznati čim več oseb, ki so vključene v otrokovo
vsakdanje življenje. Med njimi so, poleg staršev in pediatrov, strokovni de-
lavci vrtca med pomembnejšimi.
Vrtec malčku omogoča prvo obliko socializacije izven družine. V prehodu
med obema se odvijajo številni pomembni procesi, v katerih imajo prila-
goditvene zmožnosti (konceptualne, socialne in praktične spretnosti) po-
membno vlogo, saj omogočajo zadovoljevanje lastnih potreb in zahtev oko-
lja v vsakodnevnem življenju. S. Stropnik in J. Kodrič (2012) izpostavljata, da
dobro razvite prilagoditvene spretnosti omogočajo večjo umirjenost in ugla-
šenost z okoljem ter se povezujejo z večjo stopnjo posameznikove neodvi-
snosti in samostojnosti. Ocena zmožnosti prilagajanja otroka zahtevam oko-
lja pa je po mnenju B. D. Jurišić (2011) lahko pomemben pokazatelj, saj je za
otroke z avtizmom to zelo zahtevna naloga.
Prepoznavanje oz. diagnostika avtizma temelji na opazovanju in analizi ve-
denja, komunikacije, socialne interakcije in zgodnjega učenja in je ni mogoče
podati na osnovi bioloških ali organskih pokazateljev, na primer z analizo krvi
ali urina, čeprav biološke teorije raziskujejo tudi genetske, nevrokemične in
psihofiziološke faktorje (Dobnik Renko 2008). Pedagoško opazovanje in oce-
njevanje je zato izredno dragocen vir podatkov o otrokovem vedenju, je pa
pomembno, da vzgojitelj ve, v kaj mora usmerjati opazovanje, sploh, ko po-
sumi, da pri otroku obstajajo posebnosti, ki bi lahko sodile v okvir avtističnih
motenj.
Po najnovejši klasifikaciji duševnih motenj Diagnostic and Statistical Ma-
nual of Mental Disorders (2013) Ameriškega psihiatričnega združenja (APA) je
avtizem opredeljen in diagnosticiran na podlagi dveh pomembnih kriterijev
– govorimo o t. i. »diadi primanjkljajev«, ki vključuje (1) primanjkljaje na pod-
ročju socialne komunikacije in socialne interakcije ter (2) omejene, ponavlja-
joče se vzorce vedenja, interesov ali aktivnosti.
Veliko posebnosti lahko vzgojitelj opazi pri igri otroka z avtizmom, saj je za-
radi njegovih posebnih interesov in omejenih zmožnosti pretvarjanja ter do-
mišljije ta pogosto neobičajna. Igra je za otroka z avtizmom zelo pomembna,
saj je osnova za zgodnje učenje. Ker pa otrok z avtizmom ne razvije spontano
vseh oblik igre, mora vzgojitelj vedeti, da je otroka potrebno različnih oblik
igranja učiti – npr. z modeliranjem, s postopnostjo, z vidnimi oporami in po-
navljanjem (Christensen idr. 2010). Preko strukturirane igre otroka učimo tudi
191
udarjajo, da lahko z zgodnjo detekcijo in obravnavo otrok z avtizmom ubla-
žimo razvoj motnje ter ublažimo ali celo preprečimo razvoj pridruženih te-
žav. S tem lahko pomembno izboljšamo kakovost življenja otroka in družine
ter povečamo učinkovitost nadaljnjih obravnav, zato je pomembno, da zna
zgodnje znake avtizma prepoznati čim več oseb, ki so vključene v otrokovo
vsakdanje življenje. Med njimi so, poleg staršev in pediatrov, strokovni de-
lavci vrtca med pomembnejšimi.
Vrtec malčku omogoča prvo obliko socializacije izven družine. V prehodu
med obema se odvijajo številni pomembni procesi, v katerih imajo prila-
goditvene zmožnosti (konceptualne, socialne in praktične spretnosti) po-
membno vlogo, saj omogočajo zadovoljevanje lastnih potreb in zahtev oko-
lja v vsakodnevnem življenju. S. Stropnik in J. Kodrič (2012) izpostavljata, da
dobro razvite prilagoditvene spretnosti omogočajo večjo umirjenost in ugla-
šenost z okoljem ter se povezujejo z večjo stopnjo posameznikove neodvi-
snosti in samostojnosti. Ocena zmožnosti prilagajanja otroka zahtevam oko-
lja pa je po mnenju B. D. Jurišić (2011) lahko pomemben pokazatelj, saj je za
otroke z avtizmom to zelo zahtevna naloga.
Prepoznavanje oz. diagnostika avtizma temelji na opazovanju in analizi ve-
denja, komunikacije, socialne interakcije in zgodnjega učenja in je ni mogoče
podati na osnovi bioloških ali organskih pokazateljev, na primer z analizo krvi
ali urina, čeprav biološke teorije raziskujejo tudi genetske, nevrokemične in
psihofiziološke faktorje (Dobnik Renko 2008). Pedagoško opazovanje in oce-
njevanje je zato izredno dragocen vir podatkov o otrokovem vedenju, je pa
pomembno, da vzgojitelj ve, v kaj mora usmerjati opazovanje, sploh, ko po-
sumi, da pri otroku obstajajo posebnosti, ki bi lahko sodile v okvir avtističnih
motenj.
Po najnovejši klasifikaciji duševnih motenj Diagnostic and Statistical Ma-
nual of Mental Disorders (2013) Ameriškega psihiatričnega združenja (APA) je
avtizem opredeljen in diagnosticiran na podlagi dveh pomembnih kriterijev
– govorimo o t. i. »diadi primanjkljajev«, ki vključuje (1) primanjkljaje na pod-
ročju socialne komunikacije in socialne interakcije ter (2) omejene, ponavlja-
joče se vzorce vedenja, interesov ali aktivnosti.
Veliko posebnosti lahko vzgojitelj opazi pri igri otroka z avtizmom, saj je za-
radi njegovih posebnih interesov in omejenih zmožnosti pretvarjanja ter do-
mišljije ta pogosto neobičajna. Igra je za otroka z avtizmom zelo pomembna,
saj je osnova za zgodnje učenje. Ker pa otrok z avtizmom ne razvije spontano
vseh oblik igre, mora vzgojitelj vedeti, da je otroka potrebno različnih oblik
igranja učiti – npr. z modeliranjem, s postopnostjo, z vidnimi oporami in po-
navljanjem (Christensen idr. 2010). Preko strukturirane igre otroka učimo tudi
191
