Page 282 - Čotar Konrad Sonja, Borota Bogdana, Rutar Sonja, Drljić Karmen, Jelovčan Giuliana. Ur. 2022. Vzgoja in izobraževanje predšolskih otrok prvega starostnega obdobja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 282
ta Sila in Silva Bratož
pride lahko na osnovi pridobljene izkušnje do sprememb v organizmu, med-
tem ko je kritično obdobje potrebno za določeno učenje, ki ima lahko dol-
goročen vpliv. Lennebergova (1967) hipoteza o kritičnem obdobju predpo-
stavlja, da je kritično obdobje za učenje jezika do začetka pubertete (12. leta),
ko naj bi se lateralizacija možganov končala. Po tem obdobju naj bi bilo ne-
mogoče popolnoma usvojiti določen jezik. Poznejše študije, npr. Krashnova
(1973), so pokazale, da se lateralizacija zaključi veliko prej (pri petih letih) in
da to ne predstavlja ovire za učenje tujega jezika po puberteti. Pomen kritič-
nega obdobja so potrdile npr. raziskave, ki so preučevale dvojezičnost. Kim
idr. (1997) so s pomočjo magnetne resonance možganov ugotovili, da so se
pri dvojezičnih osebah, ki so to postale v kasnejšem obdobju, v možganih
(na področju Broca) aktivirala ločena območja (tj. za slovnico in fonologijo)
za oba jezika, medtem ko so se pri osebah z zgodaj razvito dvojezičnostjo ta
območja za oba jezika prekrivala.
Čeprav so torej številne raziskave poskušale potrditi prednosti zgodnjega
učenja tujega jezika, številni strokovnjaki opozarjajo, da je o dokončnem od-
govoru na vprašanje o najboljši starosti za začetek učenja jezika težko go-
voriti (Brewster idr. 2002; Lightbown in Spada 2006; Pinter 2011). Namesto
tovrstnega zaključka je zato smiselneje govoriti o splošnem konsenzu med
strokovnjaki, da obstajajo določene prednosti za posamezne starostne sku-
pine. Ena od pomembnejših prednosti zgodnjega začetka učenja tujega je-
zika je nedvomno v tem, kot smo doslej že omenili, da so otroci dovzetnejši za
prepoznavanje in ločevanje glasov tujega jezika, kar lahko pomeni, da bodo
z večjo verjetnostjo razvili naravno njegovo izgovorjavo. Ob tem A. Pinter
(2011) še dodaja, da so mlajši otroci večinoma manj zadržani od odraslih učen-
cev in izražajo nižjo mero tesnobnosti pri učenju tujega jezika, v končni fazi
pa z zgodnjim začetkom tudi več časa posvetijo tujejezikovnemu učenju.
Po drugi strani pa lahko govorimo tudi o prednostih učenja jezika v ka-
snejšem obdobju, v puberteti in odrasli dobi. Birdsong (1992) je npr. prišel
do zaključka, da je kljub številnim prednostim zgodnjega začetka z učenjem
tujega jezika treba upoštevati, da obstajajo tudi osebe, ki so se jezika za-
čele učiti v odrasli dobi in so kljub temu dosegle raven rojenega govorca. Za
razliko od mlajših otrok so starejši učenci zmožni razumeti in analizirati pra-
vila tujega jezika, kar jim omogoči, da razvijejo in uporabijo učinkovite učne
strategije česa. Ravno tako se lahko zanesejo na visoko razvito pojmovno
strukturo in kognitivne zmožnosti višje ravni (Pinter 2011). Na osnovi zapisa-
nega lahko sklepamo, da je po puberteti težje usvojiti fonološko podobo tu-
jega/drugega jezika, ni pa nemogoče. Pri tem imajo ključno vlogo motivacija,
izkušnje, sposobnosti in predanost učenju vsakega posameznika.
282
pride lahko na osnovi pridobljene izkušnje do sprememb v organizmu, med-
tem ko je kritično obdobje potrebno za določeno učenje, ki ima lahko dol-
goročen vpliv. Lennebergova (1967) hipoteza o kritičnem obdobju predpo-
stavlja, da je kritično obdobje za učenje jezika do začetka pubertete (12. leta),
ko naj bi se lateralizacija možganov končala. Po tem obdobju naj bi bilo ne-
mogoče popolnoma usvojiti določen jezik. Poznejše študije, npr. Krashnova
(1973), so pokazale, da se lateralizacija zaključi veliko prej (pri petih letih) in
da to ne predstavlja ovire za učenje tujega jezika po puberteti. Pomen kritič-
nega obdobja so potrdile npr. raziskave, ki so preučevale dvojezičnost. Kim
idr. (1997) so s pomočjo magnetne resonance možganov ugotovili, da so se
pri dvojezičnih osebah, ki so to postale v kasnejšem obdobju, v možganih
(na področju Broca) aktivirala ločena območja (tj. za slovnico in fonologijo)
za oba jezika, medtem ko so se pri osebah z zgodaj razvito dvojezičnostjo ta
območja za oba jezika prekrivala.
Čeprav so torej številne raziskave poskušale potrditi prednosti zgodnjega
učenja tujega jezika, številni strokovnjaki opozarjajo, da je o dokončnem od-
govoru na vprašanje o najboljši starosti za začetek učenja jezika težko go-
voriti (Brewster idr. 2002; Lightbown in Spada 2006; Pinter 2011). Namesto
tovrstnega zaključka je zato smiselneje govoriti o splošnem konsenzu med
strokovnjaki, da obstajajo določene prednosti za posamezne starostne sku-
pine. Ena od pomembnejših prednosti zgodnjega začetka učenja tujega je-
zika je nedvomno v tem, kot smo doslej že omenili, da so otroci dovzetnejši za
prepoznavanje in ločevanje glasov tujega jezika, kar lahko pomeni, da bodo
z večjo verjetnostjo razvili naravno njegovo izgovorjavo. Ob tem A. Pinter
(2011) še dodaja, da so mlajši otroci večinoma manj zadržani od odraslih učen-
cev in izražajo nižjo mero tesnobnosti pri učenju tujega jezika, v končni fazi
pa z zgodnjim začetkom tudi več časa posvetijo tujejezikovnemu učenju.
Po drugi strani pa lahko govorimo tudi o prednostih učenja jezika v ka-
snejšem obdobju, v puberteti in odrasli dobi. Birdsong (1992) je npr. prišel
do zaključka, da je kljub številnim prednostim zgodnjega začetka z učenjem
tujega jezika treba upoštevati, da obstajajo tudi osebe, ki so se jezika za-
čele učiti v odrasli dobi in so kljub temu dosegle raven rojenega govorca. Za
razliko od mlajših otrok so starejši učenci zmožni razumeti in analizirati pra-
vila tujega jezika, kar jim omogoči, da razvijejo in uporabijo učinkovite učne
strategije česa. Ravno tako se lahko zanesejo na visoko razvito pojmovno
strukturo in kognitivne zmožnosti višje ravni (Pinter 2011). Na osnovi zapisa-
nega lahko sklepamo, da je po puberteti težje usvojiti fonološko podobo tu-
jega/drugega jezika, ni pa nemogoče. Pri tem imajo ključno vlogo motivacija,
izkušnje, sposobnosti in predanost učenju vsakega posameznika.
282
