Page 346 - Čotar Konrad Sonja, Borota Bogdana, Rutar Sonja, Drljić Karmen, Jelovčan Giuliana. Ur. 2022. Vzgoja in izobraževanje predšolskih otrok prvega starostnega obdobja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 346
dana Borota
vedênja (Sloboda 2007).¹⁰ Ključna pri tem je glasbena zavest, ki se kaže v
zmožnosti diferenciacije tonskih višin, značilnih samo za glasbene zvoke (Slo-
boda 2007, 198).
Nadaljnja raziskovanja zgodnjega glasbenega razvoja so zato temeljila na
novih tehnikah opazovanja, ki so zmanjševale potencialno subjektivnost
opazovalca. Kot primer učinkovitega pristopa se je uveljavilo opazovanje
dojenčka med gledanjem lutkovne predstave v živo, v kateri v ozadju pote-
kajo ponavljajoči se glasbeni vzorci, sestavljeni z od 5 do 10 toni. Dojenček
med gledanjem predstave reagira na majhne, subtilne spremembe v glasbi.
Melodične ali ritmične spremembe navadno povzročijo, da se obrne proti
zvočniku, kot da bi preverjal razlog za spremembo. Obrat, ki sledi takoj po
predvajani spremembi, se za nekaj sekund nagradi z izbranim vizualnim pri-
kazom, primernim starosti otroka. Obračanje pozornosti izven navedenega
konteksta se ne nagrajuje. Dojenček med šestim in desetim mesecem se teh
pravil nauči v nekaj minutah. Na tej osnovi raziskovalci ugotavljajo odzive
dojenčka na spremembe v glasbenih vzorcih (Trebuh 2006).
Prelomnico v razumevanju glasbenega razvoja dojenčka pomeni raziskava
Hsing-Wu Changa in Sandre E. Trebuh (1977a), ki sta pri 5-mesečnih dojenč-
kih ugotavljala zmožnost zaznavanja razmerij med tonskimi višinami v glas-
benem vzorcu. Pri tem sta se naslonila na paradigmo habituacije¹¹ in merje-
nja srčnega utripa. Dojenček je poslušal ponavljanje 6-tonskega atonalnega
glasbenega vzorca. Ko se je navadil na prvi glasbeni vzorec, so mu predvajali
drugega. Drugi vzorec se je začel ali na enaki tonski višini s spremenjenimi
tonskimi razmerji v nadaljevanju ali pa je bil izveden kot transpozicija prvega.
Opazili so, da se je srčni utrip dojenčka spremenil pri spremembah razmerij
med toni (nova melodija), ne pa tudi pri transpozicijah. Prav tako sta ugoto-
vila, da je dojenček občutljiv na ritmične spremembe v zaporedno predva-
janih ritmičnih vzorcih (Chang in Trebuh 1977b). Zanimiva je tudi ugotovitev,
da dojenčki te subtilne razlike v melodičnih in ritmičnih vzorcih zaznavajo
v glasbi ne glede na to, ali izvira iz njihovega kulturnega okolja ali od dru-
god (Trebuh in Hannon 2006). Sposobnost zaznave dojenčka za odzivanje
na spremembe v tonskih in ritmičnih razmerjih v zaporednih zvočnih vzor-
cih Sloboda označuje kot prvo obliko glasbenega vedênja (Sloboda 2007).
Ti principi so v obdobju zgodnjega glasbenega razvoja univerzalni glede na
¹⁰ Nakazuje se potreba po redefiniranju glasbenih mejnikov, kot sta jih prvič objavila Rosamund
Shuter-Dyson in Clive Gabriel v knjigi The Psychology of Musical Ability (1981). Prvi mejnik v glas-
benem razvoju opišeta kot odziv dojenčka na zvok (Hargreaves 2001, 61).
¹¹ Do habituacije pride pri ponavljanju istega stimulusa. Ko se dojenček na stimulus privadi, se
mu srčni utrip umiri in ustali.
346
vedênja (Sloboda 2007).¹⁰ Ključna pri tem je glasbena zavest, ki se kaže v
zmožnosti diferenciacije tonskih višin, značilnih samo za glasbene zvoke (Slo-
boda 2007, 198).
Nadaljnja raziskovanja zgodnjega glasbenega razvoja so zato temeljila na
novih tehnikah opazovanja, ki so zmanjševale potencialno subjektivnost
opazovalca. Kot primer učinkovitega pristopa se je uveljavilo opazovanje
dojenčka med gledanjem lutkovne predstave v živo, v kateri v ozadju pote-
kajo ponavljajoči se glasbeni vzorci, sestavljeni z od 5 do 10 toni. Dojenček
med gledanjem predstave reagira na majhne, subtilne spremembe v glasbi.
Melodične ali ritmične spremembe navadno povzročijo, da se obrne proti
zvočniku, kot da bi preverjal razlog za spremembo. Obrat, ki sledi takoj po
predvajani spremembi, se za nekaj sekund nagradi z izbranim vizualnim pri-
kazom, primernim starosti otroka. Obračanje pozornosti izven navedenega
konteksta se ne nagrajuje. Dojenček med šestim in desetim mesecem se teh
pravil nauči v nekaj minutah. Na tej osnovi raziskovalci ugotavljajo odzive
dojenčka na spremembe v glasbenih vzorcih (Trebuh 2006).
Prelomnico v razumevanju glasbenega razvoja dojenčka pomeni raziskava
Hsing-Wu Changa in Sandre E. Trebuh (1977a), ki sta pri 5-mesečnih dojenč-
kih ugotavljala zmožnost zaznavanja razmerij med tonskimi višinami v glas-
benem vzorcu. Pri tem sta se naslonila na paradigmo habituacije¹¹ in merje-
nja srčnega utripa. Dojenček je poslušal ponavljanje 6-tonskega atonalnega
glasbenega vzorca. Ko se je navadil na prvi glasbeni vzorec, so mu predvajali
drugega. Drugi vzorec se je začel ali na enaki tonski višini s spremenjenimi
tonskimi razmerji v nadaljevanju ali pa je bil izveden kot transpozicija prvega.
Opazili so, da se je srčni utrip dojenčka spremenil pri spremembah razmerij
med toni (nova melodija), ne pa tudi pri transpozicijah. Prav tako sta ugoto-
vila, da je dojenček občutljiv na ritmične spremembe v zaporedno predva-
janih ritmičnih vzorcih (Chang in Trebuh 1977b). Zanimiva je tudi ugotovitev,
da dojenčki te subtilne razlike v melodičnih in ritmičnih vzorcih zaznavajo
v glasbi ne glede na to, ali izvira iz njihovega kulturnega okolja ali od dru-
god (Trebuh in Hannon 2006). Sposobnost zaznave dojenčka za odzivanje
na spremembe v tonskih in ritmičnih razmerjih v zaporednih zvočnih vzor-
cih Sloboda označuje kot prvo obliko glasbenega vedênja (Sloboda 2007).
Ti principi so v obdobju zgodnjega glasbenega razvoja univerzalni glede na
¹⁰ Nakazuje se potreba po redefiniranju glasbenih mejnikov, kot sta jih prvič objavila Rosamund
Shuter-Dyson in Clive Gabriel v knjigi The Psychology of Musical Ability (1981). Prvi mejnik v glas-
benem razvoju opišeta kot odziv dojenčka na zvok (Hargreaves 2001, 61).
¹¹ Do habituacije pride pri ponavljanju istega stimulusa. Ko se dojenček na stimulus privadi, se
mu srčni utrip umiri in ustali.
346
