Page 412 - Čotar Konrad Sonja, Borota Bogdana, Rutar Sonja, Drljić Karmen, Jelovčan Giuliana. Ur. 2022. Vzgoja in izobraževanje predšolskih otrok prvega starostnega obdobja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 412
a Cerar
prostem gibanju v naravi. Posledično se spreminjajo sposobnosti današnjih
otrok ter njihove potrebe (Juriševič, Rajović in Drgan 2010; Jakovljević 2016;
Hosta 2018), ki se izražajo kot vedenske težave in v predšolsko vzgojo vnašajo
nove izzive.
Bistveno vprašanje, ki si ga zastavljamo v pričujočem prispevku, je, kako
uspešni so vrtci pri zagotavljanju pogojev za razvoj potencialov najmlajših
otrok z vidika vključevanja gibalnih dejavnosti in spontane nestrukturirane
igre v izvedbeni kurikulum. Gibanje in spontana igra v senzorno stimulativ-
nem okolju sta v skladu z novimi spoznanji stroke (Juriševič, Rajović in Dr-
gan 2010; Bregant 2012; Jakovljević 2016; Hosta 2018) namreč opredeljena kot
temeljni potrebi in osnova za nadaljni razvoj možganov ter kognitivnih spo-
sobnosti otrok.
Pregled ugotovitev na področju gibanja in proste igre otrok
Nova spoznanja o delovanju možganov, skupaj z drugimi spoznanji, vedno
bolj spreminjajo pogled na to, kakšna naj bi bila organizirana predšolska
vzgoja in kaj naj bi bilo njeno poslanstvo. Predšolska vzgoja tako ni več pr-
venstveno namenjena pripravi na šolo, temveč »temeljnemu razvoju otro-
ških možganov, ki bo omogočal implementacijo vzgoje in procesov učenja v
kasnejšem osnovnošolskem obdobju« (Jakovljević 2016, 2).
Slednje na ravni predšolske vzgoje predstavlja vedno večji izziv, saj se je,
po besedah T. Jakovljević (2016), v zadnjih desetletjih potek otroštva »obrnil
na glavo«, tako v domačem okolju kot v vrtcih, in s tem tudi razvoj otrokovih
možganov. Ob tem opozarja, da je bilo otrokom odvzeto mnogo priložnosti
spontanega gibanja, spontane igre ter nebesednega stika s socialnim oko-
ljem, čeprav so ti za njihov razvoj bistvenega pomena. Meni, da so namesto
tega otroci deležni pretežno vodenih dejavnosti in izpostavljanja elektron-
skim medijem (TV, računalniki, tablice, mobiteli), »potrošniškim sredstvom«
ter »treniranju višjih miselnih funkcij«, življenjski slog malčkov pa ob tem po-
staja pretežno sedentaren.
Gray (2011), eden vodilnih raziskovalcev otroške igre, izpostavlja, da od
začetka druge polovice prejšnjega stoletja obseg proste igre otrok močno
upada. Največji upad opaža pri igri otrok z vrstniki na prostem. Igra izginja
tudi v dopoldanskem času, ko so otroci v formalnih ustanovah (vrtcih, šo-
lah). Elkind (2008) ugotavlja, da so v zadnjih dveh desetletjih otroci izgubili
kar osem ur svobodne, nestrukturirane in spontane igre na teden, čas otrok,
preživet v zunanjih prostorih oz. v naravi, pa je upadel za 50 . Najbolj se je
v tem času zmanjšal delež gibalne aktivnosti ter bistveno povečal čas, ki ga
otroci namenjajo pasivnim dejavnostim, in sicer s 30 minut leta 1997 na več
kot 3 ure dnevno v letu 2003.
412
prostem gibanju v naravi. Posledično se spreminjajo sposobnosti današnjih
otrok ter njihove potrebe (Juriševič, Rajović in Drgan 2010; Jakovljević 2016;
Hosta 2018), ki se izražajo kot vedenske težave in v predšolsko vzgojo vnašajo
nove izzive.
Bistveno vprašanje, ki si ga zastavljamo v pričujočem prispevku, je, kako
uspešni so vrtci pri zagotavljanju pogojev za razvoj potencialov najmlajših
otrok z vidika vključevanja gibalnih dejavnosti in spontane nestrukturirane
igre v izvedbeni kurikulum. Gibanje in spontana igra v senzorno stimulativ-
nem okolju sta v skladu z novimi spoznanji stroke (Juriševič, Rajović in Dr-
gan 2010; Bregant 2012; Jakovljević 2016; Hosta 2018) namreč opredeljena kot
temeljni potrebi in osnova za nadaljni razvoj možganov ter kognitivnih spo-
sobnosti otrok.
Pregled ugotovitev na področju gibanja in proste igre otrok
Nova spoznanja o delovanju možganov, skupaj z drugimi spoznanji, vedno
bolj spreminjajo pogled na to, kakšna naj bi bila organizirana predšolska
vzgoja in kaj naj bi bilo njeno poslanstvo. Predšolska vzgoja tako ni več pr-
venstveno namenjena pripravi na šolo, temveč »temeljnemu razvoju otro-
ških možganov, ki bo omogočal implementacijo vzgoje in procesov učenja v
kasnejšem osnovnošolskem obdobju« (Jakovljević 2016, 2).
Slednje na ravni predšolske vzgoje predstavlja vedno večji izziv, saj se je,
po besedah T. Jakovljević (2016), v zadnjih desetletjih potek otroštva »obrnil
na glavo«, tako v domačem okolju kot v vrtcih, in s tem tudi razvoj otrokovih
možganov. Ob tem opozarja, da je bilo otrokom odvzeto mnogo priložnosti
spontanega gibanja, spontane igre ter nebesednega stika s socialnim oko-
ljem, čeprav so ti za njihov razvoj bistvenega pomena. Meni, da so namesto
tega otroci deležni pretežno vodenih dejavnosti in izpostavljanja elektron-
skim medijem (TV, računalniki, tablice, mobiteli), »potrošniškim sredstvom«
ter »treniranju višjih miselnih funkcij«, življenjski slog malčkov pa ob tem po-
staja pretežno sedentaren.
Gray (2011), eden vodilnih raziskovalcev otroške igre, izpostavlja, da od
začetka druge polovice prejšnjega stoletja obseg proste igre otrok močno
upada. Največji upad opaža pri igri otrok z vrstniki na prostem. Igra izginja
tudi v dopoldanskem času, ko so otroci v formalnih ustanovah (vrtcih, šo-
lah). Elkind (2008) ugotavlja, da so v zadnjih dveh desetletjih otroci izgubili
kar osem ur svobodne, nestrukturirane in spontane igre na teden, čas otrok,
preživet v zunanjih prostorih oz. v naravi, pa je upadel za 50 . Najbolj se je
v tem času zmanjšal delež gibalne aktivnosti ter bistveno povečal čas, ki ga
otroci namenjajo pasivnim dejavnostim, in sicer s 30 minut leta 1997 na več
kot 3 ure dnevno v letu 2003.
412
