Page 21 - Štemberger Tina, Čotar Konrad Sonja, Rutar Sonja, Žakelj Amalija. Ur. 2022. Oblikovanje inovativnih učnih okolij. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 21
Didaktični vidik uporabe informacijsko-komunikacijske tehnologije v visokem šolstvu
nove možnosti in dimenzije za komunikacijo med skupinami udeležencev
in mentorjem. Sočasno pa spodbujajo učeče se k aktivnejši participaciji in
samostojnemu delu. Dobro oblikovani in učinkoviti multimedijski programi
za izobraževanje lahko kakovostno dopolnijo in pospešijo razvoj miselnih
spretnosti, tako da imajo udeleženci občutek, da nadzirajo svoje učenje in
zaradi tega prevzemajo večjo odgovornost za svoje učenje, so uspešnejši in
učinkovitejši (Geder 2003).
Za izvajanje kakovostnega e-izobraževanja potrebujemo ustrezno infra-
strukturo in informacijsko-komunikacijsko tehnologijo, slednje pa pomemb-
no pogojuje pedagoški proces. Kakšna informacijsko-komunikacijska tehno-
logija je visokošolskim predavateljem na razpolago, je bilo okvirno prikazano
v 2. poglavju, ko je bil prikazan fazni razvoj izobraževanja na daljavo. Na sliki 3
je natančnejši prikaz informacijsko-komunikacijske tehnologije po Debevcu,
Jezerniku in Šafariču (2003). Ti informacijsko-komunikacijsko tehnologijo de-
lijo glede na način komuniciranja med učiteljem in učečim se, in sicer:
1. Enosmerna asinhrona informacijsko-komunikacijska tehnologija – gre za
tehnologijo, ki omogoča enosmerno komunikacijo med snovalci učnih
gradiv in uporabniki. Tu gre za:
– Multimedijo: povezuje besedilo, video, zvok, grafiko in animacije v
neko zaključeno celoto. Multimedija učitelju omogoča oblikovanje
navodil in učnih načrtov, izvrševanje le-teh ter uspešno prenašanje
učnih izkušenj na učečega se glede na njegovo izbiro prostora in
časa.
– Televizijske in radijske izobraževalne programe: s pomočjo televizij-
skih in radijskih programov učeči se spremljajo izobraževalni pro-
gram v domačem okolju, vendar so na ta način pasivni, saj oddaje
ne morejo prekiniti in ne zastavljati vprašanj, da bi se s tem poglo-
bili v razumevanje gradiva.
– Kasete in videokasete: delujejo na enak način kot radijski in televizij-
ski programi, kar pomeni, da so tudi tukaj učeči se pasivni, vendar se
ob tem pojavlja prednost, kajti učeči se si sami določijo čas posluša-
nja ali gledanja, ob tem pa si lahko posnetek ustavijo in ponovno
poslušajo ali gledajo.
2. Dvosmerna sinhrona tehnologija – tovrstna tehnologija omogoča ko-
munikacijo med snovalci učnih gradiv in uporabniki, in se deli na:
– Interaktivno televizijo: z njeno pomočjo je mogoče predvajanje izo-
braževalnih oddaj, ki pa imajo v sebi interaktivno komponento. Le-
21
nove možnosti in dimenzije za komunikacijo med skupinami udeležencev
in mentorjem. Sočasno pa spodbujajo učeče se k aktivnejši participaciji in
samostojnemu delu. Dobro oblikovani in učinkoviti multimedijski programi
za izobraževanje lahko kakovostno dopolnijo in pospešijo razvoj miselnih
spretnosti, tako da imajo udeleženci občutek, da nadzirajo svoje učenje in
zaradi tega prevzemajo večjo odgovornost za svoje učenje, so uspešnejši in
učinkovitejši (Geder 2003).
Za izvajanje kakovostnega e-izobraževanja potrebujemo ustrezno infra-
strukturo in informacijsko-komunikacijsko tehnologijo, slednje pa pomemb-
no pogojuje pedagoški proces. Kakšna informacijsko-komunikacijska tehno-
logija je visokošolskim predavateljem na razpolago, je bilo okvirno prikazano
v 2. poglavju, ko je bil prikazan fazni razvoj izobraževanja na daljavo. Na sliki 3
je natančnejši prikaz informacijsko-komunikacijske tehnologije po Debevcu,
Jezerniku in Šafariču (2003). Ti informacijsko-komunikacijsko tehnologijo de-
lijo glede na način komuniciranja med učiteljem in učečim se, in sicer:
1. Enosmerna asinhrona informacijsko-komunikacijska tehnologija – gre za
tehnologijo, ki omogoča enosmerno komunikacijo med snovalci učnih
gradiv in uporabniki. Tu gre za:
– Multimedijo: povezuje besedilo, video, zvok, grafiko in animacije v
neko zaključeno celoto. Multimedija učitelju omogoča oblikovanje
navodil in učnih načrtov, izvrševanje le-teh ter uspešno prenašanje
učnih izkušenj na učečega se glede na njegovo izbiro prostora in
časa.
– Televizijske in radijske izobraževalne programe: s pomočjo televizij-
skih in radijskih programov učeči se spremljajo izobraževalni pro-
gram v domačem okolju, vendar so na ta način pasivni, saj oddaje
ne morejo prekiniti in ne zastavljati vprašanj, da bi se s tem poglo-
bili v razumevanje gradiva.
– Kasete in videokasete: delujejo na enak način kot radijski in televizij-
ski programi, kar pomeni, da so tudi tukaj učeči se pasivni, vendar se
ob tem pojavlja prednost, kajti učeči se si sami določijo čas posluša-
nja ali gledanja, ob tem pa si lahko posnetek ustavijo in ponovno
poslušajo ali gledajo.
2. Dvosmerna sinhrona tehnologija – tovrstna tehnologija omogoča ko-
munikacijo med snovalci učnih gradiv in uporabniki, in se deli na:
– Interaktivno televizijo: z njeno pomočjo je mogoče predvajanje izo-
braževalnih oddaj, ki pa imajo v sebi interaktivno komponento. Le-
21
