Page 35 - Štemberger Tina, Čotar Konrad Sonja, Rutar Sonja, Žakelj Amalija. Ur. 2022. Oblikovanje inovativnih učnih okolij. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 35
Priložnosti in izzivi mobilnega učenja
in različnih brezžičnih dostopov do spleta, zelo dobro sprejeto v družbi, malo
pa je bilo postorjenega za vključitev teh naprav v mobilno učenje.
Kot sta leta 2015 ugotavljala Korosi in Esztelecki (2015), v srednji in južni
Evropi učitelji niso najbolj naklonjeni mobilnemu učenju, medtem ko so po-
nekod k zadevi pristopili zelo proaktivno. Tak primer je npr. projekt Leonardo
Da Vinci, v okviru katerega so obravnavali sledeče teme (2015, 100):
– Od e-učenja do m-učenja (2000–2003);
– Mobilno učenje za prihodnje generacije (2003–2005);
– Implementacija mobilne tehnologije v izobraževanje (2005–2007).
Pri UNESCU (2013) so mnenja, da je mobilno učenje ena izmed možnosti
rabe IKT v izobraževanju. M-učenje sloni na uporabi tehnologije, ki je v fi-
nančnem smislu in v smislu upravljanja uporabniku prijaznejša kot stacio-
narni računalniki. Računalniki in e-učenje so bili manj pogosto uporabljeni
zaradi drage in občutljive opreme, pa tudi zaradi potrebnega vzdrževanja.
Na drugi strani m-učenje predvideva, da imajo učeči se nemoten in tudi manj
reguliran dostop do tehnologije. Dostopnost mobilnih tehnologij tako zah-
teva ponovni razmislek o možnosti rabe IKT v izobraževanju (UNESCO 2013).
Ob tem dodajamo, da mobilno učenje ni nov pojav, da pa se je v zadnjih letih
zanimanje za njegovo uporabo povečalo tako na strani učiteljev kot tudi na
strani odgovornih za oblikovanje izobraževalne politike (UNESCO 2012a).
Poudariti je potrebno (UNESCO 2012b, 10), da je mobilno učenje več kot le
učenje s pomočjo mobilnih telefonov, a so ti tako vpeti v vsakdanje življe-
nje posameznika, da postajajo pomembno orodje pri učenju in poučevanju.
Mobilno učenje je torej definirano kot izobraževanje, ki vključuje rabo mobil-
nih aparatov z namenom, da se omogoči učenje kadarkoli in kjerkoli. Pri tem
posebno poudarjajo, da je govora (i) o mobilnih telefonih in ne o tehnologiji
kot taki ter (ii) da ne gre le za to, kako mobilni aparati lahko podpirajo uče-
nje, pač pa tudi širše cilje na področju izobraževanja, kot sta učinkovito delo
z dokumentacijo in upravljanje informacij.
Mobilno učenje je naslednje poglavje v zgodbi IKT-izobraževanja, a hkrati
predstavlja nekaj popolnoma drugačnega v primerjavi začetnimi napori
pri uvajanju tehnologije v izobraževanje. Tradicionalni modeli, predvsem
e-učenje, so temeljili na institucionalnem pristopu nabave informacijsko-
komunikacijske tehnologije in notranji organizaciji dostopa do te tehnolo-
gije. Tehnologija je bila draga, občutljiva, poleg tega pa je pri takem modelu
v šoli posamezni učenec pred računalnikom preživel manj kot 45 minut te-
densko. Učna izkušnja je bila tako pretežno regulirana in se je le redko vršila
35
in različnih brezžičnih dostopov do spleta, zelo dobro sprejeto v družbi, malo
pa je bilo postorjenega za vključitev teh naprav v mobilno učenje.
Kot sta leta 2015 ugotavljala Korosi in Esztelecki (2015), v srednji in južni
Evropi učitelji niso najbolj naklonjeni mobilnemu učenju, medtem ko so po-
nekod k zadevi pristopili zelo proaktivno. Tak primer je npr. projekt Leonardo
Da Vinci, v okviru katerega so obravnavali sledeče teme (2015, 100):
– Od e-učenja do m-učenja (2000–2003);
– Mobilno učenje za prihodnje generacije (2003–2005);
– Implementacija mobilne tehnologije v izobraževanje (2005–2007).
Pri UNESCU (2013) so mnenja, da je mobilno učenje ena izmed možnosti
rabe IKT v izobraževanju. M-učenje sloni na uporabi tehnologije, ki je v fi-
nančnem smislu in v smislu upravljanja uporabniku prijaznejša kot stacio-
narni računalniki. Računalniki in e-učenje so bili manj pogosto uporabljeni
zaradi drage in občutljive opreme, pa tudi zaradi potrebnega vzdrževanja.
Na drugi strani m-učenje predvideva, da imajo učeči se nemoten in tudi manj
reguliran dostop do tehnologije. Dostopnost mobilnih tehnologij tako zah-
teva ponovni razmislek o možnosti rabe IKT v izobraževanju (UNESCO 2013).
Ob tem dodajamo, da mobilno učenje ni nov pojav, da pa se je v zadnjih letih
zanimanje za njegovo uporabo povečalo tako na strani učiteljev kot tudi na
strani odgovornih za oblikovanje izobraževalne politike (UNESCO 2012a).
Poudariti je potrebno (UNESCO 2012b, 10), da je mobilno učenje več kot le
učenje s pomočjo mobilnih telefonov, a so ti tako vpeti v vsakdanje življe-
nje posameznika, da postajajo pomembno orodje pri učenju in poučevanju.
Mobilno učenje je torej definirano kot izobraževanje, ki vključuje rabo mobil-
nih aparatov z namenom, da se omogoči učenje kadarkoli in kjerkoli. Pri tem
posebno poudarjajo, da je govora (i) o mobilnih telefonih in ne o tehnologiji
kot taki ter (ii) da ne gre le za to, kako mobilni aparati lahko podpirajo uče-
nje, pač pa tudi širše cilje na področju izobraževanja, kot sta učinkovito delo
z dokumentacijo in upravljanje informacij.
Mobilno učenje je naslednje poglavje v zgodbi IKT-izobraževanja, a hkrati
predstavlja nekaj popolnoma drugačnega v primerjavi začetnimi napori
pri uvajanju tehnologije v izobraževanje. Tradicionalni modeli, predvsem
e-učenje, so temeljili na institucionalnem pristopu nabave informacijsko-
komunikacijske tehnologije in notranji organizaciji dostopa do te tehnolo-
gije. Tehnologija je bila draga, občutljiva, poleg tega pa je pri takem modelu
v šoli posamezni učenec pred računalnikom preživel manj kot 45 minut te-
densko. Učna izkušnja je bila tako pretežno regulirana in se je le redko vršila
35
