Page 37 - Štemberger Tina, Čotar Konrad Sonja, Rutar Sonja, Žakelj Amalija. Ur. 2022. Oblikovanje inovativnih učnih okolij. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 37
Priložnosti in izzivi mobilnega učenja
Preglednica 2 Model m-učenja
Personalizirana vsebina Sodelovanje
Pedagoški mentorji Komunikacijski pripomočki Kratka sporočila, opozorila,
koledarji
Sistemska orodja in viri Simulirane učilnice
Spletne strani, diskusije,
Opozorila, načrtovanje Kratka sporočila, diskusije, forumi
urnika, spletne strani forumi
←↑ m-učenje
Opombe Povzeto po Motiwalla 2007.
E-učenje se je z razvojem tehnologije, pa tudi z razvojem poučevanja in uče-
nja v smeri večje individualizacije, sodelovanja ter na učečega se osredoto-
čenega procesa, že dobro uveljavilo v izobraževanju (Sharples 2000). Prav to
vzporedno z razvojem mobilne tehnologije, omogoča razvoj m-učenja. Shar-
ples (2000) navaja 5 pristopov za uporabo tehnologije pri učenju:
– inteligentni tutorski sistemi, ki naj bi prevzeli vlogo učitelja;
– stimulacija in oblikovanje orodij, ki služijo kot učenčevi pomočniki in
so vgrajeni v aplikacije ter imajo vlogo mentorja, s katerim se lahko po-
svetuje;
– uporaba slovarjev, konceptualnih shem, planerjev in drugih virov, ki
učencem pomagajo, da si organizirajo znanja s sistemskimi orodji in
viri;
– personalizirana orodja, ki lahko gradivo predstavijo na ravni, ki ustreza
uporabnikovim sposobnostim;
– simulacija učilnice, ki učiteljem in učencem omogoča podobno inte-
rakcijo, kot se dogaja v dejanski učilnici.
Na osnovi teh dveh elementov (mobilne povezanosti in e-učenja) je Moti-
walla (2007) oblikoval model m-učenja, pri čemer je potrebno poudariti, da
se je z razvojem in vsesplošno rabo pametnih telefonov ter različnih mobil-
nih aplikacij model dodatno razvil in se praktično razvija oz. dopolnjuje vsak
dan.
Model temelji na prepričanju, da je posredovanje vsebine učinkovitejše z
rabo različnih e- virov ter takrat, ko je bolj personalizirano (učenci lahko sami
izbirajo določeno vsebino) in sodelovalno (ko lahko učenci reflektirajo in re-
agirajo na informacijo, ki so jo prejeli).
Danaher, Gururajan in Hafeez-Baig (2009) so razvili model, ki temelji na treh
osnovnih načelih:
37
Preglednica 2 Model m-učenja
Personalizirana vsebina Sodelovanje
Pedagoški mentorji Komunikacijski pripomočki Kratka sporočila, opozorila,
koledarji
Sistemska orodja in viri Simulirane učilnice
Spletne strani, diskusije,
Opozorila, načrtovanje Kratka sporočila, diskusije, forumi
urnika, spletne strani forumi
←↑ m-učenje
Opombe Povzeto po Motiwalla 2007.
E-učenje se je z razvojem tehnologije, pa tudi z razvojem poučevanja in uče-
nja v smeri večje individualizacije, sodelovanja ter na učečega se osredoto-
čenega procesa, že dobro uveljavilo v izobraževanju (Sharples 2000). Prav to
vzporedno z razvojem mobilne tehnologije, omogoča razvoj m-učenja. Shar-
ples (2000) navaja 5 pristopov za uporabo tehnologije pri učenju:
– inteligentni tutorski sistemi, ki naj bi prevzeli vlogo učitelja;
– stimulacija in oblikovanje orodij, ki služijo kot učenčevi pomočniki in
so vgrajeni v aplikacije ter imajo vlogo mentorja, s katerim se lahko po-
svetuje;
– uporaba slovarjev, konceptualnih shem, planerjev in drugih virov, ki
učencem pomagajo, da si organizirajo znanja s sistemskimi orodji in
viri;
– personalizirana orodja, ki lahko gradivo predstavijo na ravni, ki ustreza
uporabnikovim sposobnostim;
– simulacija učilnice, ki učiteljem in učencem omogoča podobno inte-
rakcijo, kot se dogaja v dejanski učilnici.
Na osnovi teh dveh elementov (mobilne povezanosti in e-učenja) je Moti-
walla (2007) oblikoval model m-učenja, pri čemer je potrebno poudariti, da
se je z razvojem in vsesplošno rabo pametnih telefonov ter različnih mobil-
nih aplikacij model dodatno razvil in se praktično razvija oz. dopolnjuje vsak
dan.
Model temelji na prepričanju, da je posredovanje vsebine učinkovitejše z
rabo različnih e- virov ter takrat, ko je bolj personalizirano (učenci lahko sami
izbirajo določeno vsebino) in sodelovalno (ko lahko učenci reflektirajo in re-
agirajo na informacijo, ki so jo prejeli).
Danaher, Gururajan in Hafeez-Baig (2009) so razvili model, ki temelji na treh
osnovnih načelih:
37
