Page 50 - Štemberger Tina, Čotar Konrad Sonja, Rutar Sonja, Žakelj Amalija. Ur. 2022. Oblikovanje inovativnih učnih okolij. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 50
ja Čotar Konrad
vzgoje in izobraževanja odgovarja na današnje ekonomsko-socialne potrebe
posameznika in te podpre z učinkovito rabo informacijsko-komunikacijske
tehnologije (Miao idr. 2017).
Digitalne kompetence učiteljev in spreminjanje učne prakse
Ob prenosu novosti v pedagoško prakso, kot opozarjajo Darling-Hammond
idr. (2008, 13), je vedno potrebno imeti »pedagoško modrost«, da učitelj v
razredu še ohrani »učenje z razumevanjem« in ne »učenje zaradi učenja sa-
mega«. In če omenjeno apliciramo na vprašanje smiselnega vključevanja IKT
v učenje in poučevanje, je to možno udejanjiti zgolj takrat, ko učitelj razvije
širši in bolj sofisticiran nabor dodatnih (specifičnih) kompetenc. Z namenom
jasneje opredeliti nabor digitalnih kompetenc, ki bi učitelju omogočale uspe-
šno soočanje z novimi zahtevami, je bil na nacionalnem in mednarodnem ni-
voju oblikovan nabor mnogih teoretičnih modelov, samoocenjevalnih orodij
in usposabljanj s ciljem opisati latentne dimenzije digitalnih kompetenc uči-
teljev in ponuditi možnosti samoocenjevanja digitalnih kompetenc ter iden-
tifikacije potreb po usposabljanju. Eden takih je bila na nacionalnem nivoju
npr. pobuda Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport (MIZŠ 2016), v ka-
teri je naveden nabor šestih ključnih kompetenc učitelja na področju digi-
talne pismenosti:
– poznavanje in zmožnost kritične uporabe IKT;
– zmožnost komunikacije in sodelovanja na daljavo (učitelji, vzgojitelji in
drugi strokovni delavci v VIZ, starši, učenci);
– zmožnost iskanja, zbiranja, obdelovanja, vrednotenja (kritične presoje)
podatkov, informacij in konceptov;
– varna raba in upoštevanje pravnih in etičnih načel uporabe ter objave
informacij;
– izdelava, ustvarjanje, posodabljanje, objava izdelkov (gradiv);
– zmožnost načrtovanja, izvedba, evalvacija pouka (učenja in poučeva-
nja) z uporabo IKT (»Pot do e-kompetentnosti« 2012).
Vendar pa se omenjeni predlog standarda e-kompetentni učitelj v peda-
goško prakso nikoli ni formalno vpeljal, kar pomeni, da so učitelji v precejšnji
meri prepuščeni sami sebi in svojemu entuziazmu (MIZŠ 2017). S tem še ve-
dno ostajajo sami odgovorni za ustvarjanje učnih okolij, v katera so vključena
IKT-orodja.
Na mednarodnem nivoju opredelitve digitalnih kompetenc je bil doslej
pod okriljem Evropske komisije najnatančneje izdelan in znanstveno prever-
50
vzgoje in izobraževanja odgovarja na današnje ekonomsko-socialne potrebe
posameznika in te podpre z učinkovito rabo informacijsko-komunikacijske
tehnologije (Miao idr. 2017).
Digitalne kompetence učiteljev in spreminjanje učne prakse
Ob prenosu novosti v pedagoško prakso, kot opozarjajo Darling-Hammond
idr. (2008, 13), je vedno potrebno imeti »pedagoško modrost«, da učitelj v
razredu še ohrani »učenje z razumevanjem« in ne »učenje zaradi učenja sa-
mega«. In če omenjeno apliciramo na vprašanje smiselnega vključevanja IKT
v učenje in poučevanje, je to možno udejanjiti zgolj takrat, ko učitelj razvije
širši in bolj sofisticiran nabor dodatnih (specifičnih) kompetenc. Z namenom
jasneje opredeliti nabor digitalnih kompetenc, ki bi učitelju omogočale uspe-
šno soočanje z novimi zahtevami, je bil na nacionalnem in mednarodnem ni-
voju oblikovan nabor mnogih teoretičnih modelov, samoocenjevalnih orodij
in usposabljanj s ciljem opisati latentne dimenzije digitalnih kompetenc uči-
teljev in ponuditi možnosti samoocenjevanja digitalnih kompetenc ter iden-
tifikacije potreb po usposabljanju. Eden takih je bila na nacionalnem nivoju
npr. pobuda Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport (MIZŠ 2016), v ka-
teri je naveden nabor šestih ključnih kompetenc učitelja na področju digi-
talne pismenosti:
– poznavanje in zmožnost kritične uporabe IKT;
– zmožnost komunikacije in sodelovanja na daljavo (učitelji, vzgojitelji in
drugi strokovni delavci v VIZ, starši, učenci);
– zmožnost iskanja, zbiranja, obdelovanja, vrednotenja (kritične presoje)
podatkov, informacij in konceptov;
– varna raba in upoštevanje pravnih in etičnih načel uporabe ter objave
informacij;
– izdelava, ustvarjanje, posodabljanje, objava izdelkov (gradiv);
– zmožnost načrtovanja, izvedba, evalvacija pouka (učenja in poučeva-
nja) z uporabo IKT (»Pot do e-kompetentnosti« 2012).
Vendar pa se omenjeni predlog standarda e-kompetentni učitelj v peda-
goško prakso nikoli ni formalno vpeljal, kar pomeni, da so učitelji v precejšnji
meri prepuščeni sami sebi in svojemu entuziazmu (MIZŠ 2017). S tem še ve-
dno ostajajo sami odgovorni za ustvarjanje učnih okolij, v katera so vključena
IKT-orodja.
Na mednarodnem nivoju opredelitve digitalnih kompetenc je bil doslej
pod okriljem Evropske komisije najnatančneje izdelan in znanstveno prever-
50
