Page 124 - Retar, Iztok. 2022. Zgodnje gibalno učenje in poučevanje. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 124
dnje gibalno učenje in poučevanje
Pri organiziranju vrstnega reda izvajanja testiranja moramo upoštevati še
motilce, kot so utrujenost, zunanji šumi in motnje ter obremenjevanje/razbre-
menjevanje delov telesa.
Navodila za merilce vsebujejo opis merskih testov s sliko in z vsemi na-
vodili, pripravo zapisnikov, motivacijo merjencev, jasna navodila merjencem,
primerno preizkušanje in korektno izvedbo testiranja gibalnih sposobnosti.
Pogosto se pojavi vprašanje, katero metodologijo testiranja izbrati. Ali kako-
vostno in kvantitativno ocenjevanje? Zaradi velike povezanosti med kakovo-
stno usvojenim pravilnim gibalnim vzorcem in gibalnim rezultatom je učin-
kovito vrednotenje lahko le v kombiniranem pristopu ocenjevanja kakovosti
(skladnost, mehkobnost, uglašenost gibanja …) in kvantitativnega merjenja
(npr.: dolžina v cm, hitrost v sek. …).
Pri testiranju je pomembno upoštevati še načelo nezdružljivost podatkov
različnih testov, saj se rezultati med testi ne morejo vedno primerjati, zato je
težko ugotavljati razvojne trende testiranega dosežka. Ovrednotenje rezulta-
tov lahko oblikujemo ne samo verodostojno, ampak tudi otrokom prijazno.
Tako npr. poleg metra, s katerim natančno merimo dolžino skoka v daljino z
mesta v centimetrih, postavimo še trak, ki je razdeljen na petcentimetrske pa-
sove različnih barv ali opremljen z različnimi slikami živali, za katere je znači-
len skok (žaba, zajec, kenguru …). Na ta način bo otrok lažje, raje ter dejavne-
je sodeloval in tudi opisno izmeril dolžino svojega skoka.
Med vrednotenje lahko uvrstimo tudi spodbujanje v obliki pohvale. Z vsa-
ko pohvalo otroka vsem otrokom sporočamo, kaj je merilo gibalnega uspeha
v vadbeni uri. Posredno namreč ustvarjamo zglede in standarde uspešnosti v
skupini, zato moramo imeti oblikovane ustrezne kriterije s kazalniki, ki se ve-
žejo na doseganje ciljev oz. gibalnega napredka otroka. Pri tem se ne opira-
mo na osebnostne lastnosti otroka (zelo si priden …), ampak na njegov gibal-
ni napredek (lepo si podal žogo …).
Testiranje naj bo otrokom prijazno izvedeno in dosežki razumljivi, kot npr.
pri skoku v daljino z mesta, ko vzgojitelj meri doseženo dolžino v centimetrih,
ampak otrok skače v »kengurujeva« pobarvana polja.
Spremljanje in vrednotenje gibalnih sposobnosti še ni običajna praksa v
slovenskih vrtcih, čeprav bi zaradi družbenih sprememb in s tem življenjskega
sloga temu morali nameniti več pozornosti. Uporabnost tovrstnih podatkov bi
bila velika, saj bi bili podatki uporabni tako na kratki kot na dolgi rok. Kratko-
ročno bi podatke uporabljali pri spremljanju otrokovega napredka, prilagaja-
nju vsebin vzgojnega procesa potrebam otrok, kot povratno informacijo star-
šem na pogovornih urah, pri informiranju strokovnih delavcev in vodstva o
fizičnem statusu otrok, na podlagi katerih bi bili izvedeni ukrepi za izboljšanje
124
Pri organiziranju vrstnega reda izvajanja testiranja moramo upoštevati še
motilce, kot so utrujenost, zunanji šumi in motnje ter obremenjevanje/razbre-
menjevanje delov telesa.
Navodila za merilce vsebujejo opis merskih testov s sliko in z vsemi na-
vodili, pripravo zapisnikov, motivacijo merjencev, jasna navodila merjencem,
primerno preizkušanje in korektno izvedbo testiranja gibalnih sposobnosti.
Pogosto se pojavi vprašanje, katero metodologijo testiranja izbrati. Ali kako-
vostno in kvantitativno ocenjevanje? Zaradi velike povezanosti med kakovo-
stno usvojenim pravilnim gibalnim vzorcem in gibalnim rezultatom je učin-
kovito vrednotenje lahko le v kombiniranem pristopu ocenjevanja kakovosti
(skladnost, mehkobnost, uglašenost gibanja …) in kvantitativnega merjenja
(npr.: dolžina v cm, hitrost v sek. …).
Pri testiranju je pomembno upoštevati še načelo nezdružljivost podatkov
različnih testov, saj se rezultati med testi ne morejo vedno primerjati, zato je
težko ugotavljati razvojne trende testiranega dosežka. Ovrednotenje rezulta-
tov lahko oblikujemo ne samo verodostojno, ampak tudi otrokom prijazno.
Tako npr. poleg metra, s katerim natančno merimo dolžino skoka v daljino z
mesta v centimetrih, postavimo še trak, ki je razdeljen na petcentimetrske pa-
sove različnih barv ali opremljen z različnimi slikami živali, za katere je znači-
len skok (žaba, zajec, kenguru …). Na ta način bo otrok lažje, raje ter dejavne-
je sodeloval in tudi opisno izmeril dolžino svojega skoka.
Med vrednotenje lahko uvrstimo tudi spodbujanje v obliki pohvale. Z vsa-
ko pohvalo otroka vsem otrokom sporočamo, kaj je merilo gibalnega uspeha
v vadbeni uri. Posredno namreč ustvarjamo zglede in standarde uspešnosti v
skupini, zato moramo imeti oblikovane ustrezne kriterije s kazalniki, ki se ve-
žejo na doseganje ciljev oz. gibalnega napredka otroka. Pri tem se ne opira-
mo na osebnostne lastnosti otroka (zelo si priden …), ampak na njegov gibal-
ni napredek (lepo si podal žogo …).
Testiranje naj bo otrokom prijazno izvedeno in dosežki razumljivi, kot npr.
pri skoku v daljino z mesta, ko vzgojitelj meri doseženo dolžino v centimetrih,
ampak otrok skače v »kengurujeva« pobarvana polja.
Spremljanje in vrednotenje gibalnih sposobnosti še ni običajna praksa v
slovenskih vrtcih, čeprav bi zaradi družbenih sprememb in s tem življenjskega
sloga temu morali nameniti več pozornosti. Uporabnost tovrstnih podatkov bi
bila velika, saj bi bili podatki uporabni tako na kratki kot na dolgi rok. Kratko-
ročno bi podatke uporabljali pri spremljanju otrokovega napredka, prilagaja-
nju vsebin vzgojnega procesa potrebam otrok, kot povratno informacijo star-
šem na pogovornih urah, pri informiranju strokovnih delavcev in vodstva o
fizičnem statusu otrok, na podlagi katerih bi bili izvedeni ukrepi za izboljšanje
124
