Page 125 - Retar, Iztok. 2022. Zgodnje gibalno učenje in poučevanje. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 125
vrednotenje kot podlaga za zagotavljanje kakovosti v gibalnem poučevanju
ali ohranjanje motoričnih sposobnosti otrok. Upravičenost nakupa potrebnih
športnih rekvizitov in pripomočkov bi bila smiselna in racionalna poraba fi-
nančnih sredstev. Na dolgi rok bi bili podatki uporabni za medsebojno primer-
janje gibalnih sposobnosti med generacijami.
Problem spremljanje in vrednotenje gibalnih sposobnosti mlajših otrok
so preučevali že Strel in Šturm (1981), Videmšek in Cemič (1991) ter Rajtmajer
(1991), ki so ugotovili, da nekatere merilne značilnosti testov niso stabilne in da
otroci pri izvajanju testov naredijo veliko število napak, zato je dosežke smisel-
no upoštevati z določeno mero zadržanosti.
V predšolskem obdobju so namreč vsa področja otrokovega razvoja tes-
no povezana, zato se pri testiranju ne smemo osredotočiti samo na pravilno
motorično izvedbo gibalne naloge, temveč otroka opazujemo kot celoto: nje-
govo osebnost, pristop do naloge, čustva, ki jih izkazuje, in motiviranost za iz-
vedbo gibalne naloge. Prav slednje je glavni vzrok, s katerim dosežemo, da ot-
rok doseže svoj optimalni rezultat. Pri nekaterih otrocih podatkov o razvitosti
gibalnih sposobnosti ni mogoče pridobiti z veljavnimi testi, saj zaradi svojega
nedozorelega gibalnega vedenja (nemirnost, raztresenost, slaba koncentraci-
ja, pomanjkanje gibalnih izkušenj ipd.) ne morejo slediti zahtevanim nalogam
(Kremžar in Petelin, 2001).
Zaradi kompleksnosti organizacije in izvedbe spremljanja ter vrednotenja
gibalnih sposobnosti je smiselno, da ju opravlja oseba, ki je dovolj kompe-
tentna in strokovno usposobljena na področju gibalnega razvoja otrok. Boe-
kaerts (2013) ugotavlja, da morajo učitelji z namenom priprave učinkovitejših
učnih okolij razumeti, kako delujejo kognitivni in motivacijski sistemi in kako
vplivajo drug na drugega. Učinkovito gibalno učno okolje je spodbudno, izku-
šenjsko bogato, v njem se otrok počuti varno, sprejeto in lahko pokaže ves svoj
potencial. Takšno okolje v vrtcu najlažje ustvarimo, če otroka vključ imo v celo-
ten proces načrtovanja in izvajanja gibalnih dejavnosti, v tem primeru testira-
nja. Otrokov občutek, da soodloča in svobodno usmerja svoja ravnanja, lahko
tako otroku kot izvajalcu meritev olajša potek testiranja, zato otrokom omo-
gočimo svobodo pri načinu reševanja gibalnega problema in gibalne izvedbe.
125
ali ohranjanje motoričnih sposobnosti otrok. Upravičenost nakupa potrebnih
športnih rekvizitov in pripomočkov bi bila smiselna in racionalna poraba fi-
nančnih sredstev. Na dolgi rok bi bili podatki uporabni za medsebojno primer-
janje gibalnih sposobnosti med generacijami.
Problem spremljanje in vrednotenje gibalnih sposobnosti mlajših otrok
so preučevali že Strel in Šturm (1981), Videmšek in Cemič (1991) ter Rajtmajer
(1991), ki so ugotovili, da nekatere merilne značilnosti testov niso stabilne in da
otroci pri izvajanju testov naredijo veliko število napak, zato je dosežke smisel-
no upoštevati z določeno mero zadržanosti.
V predšolskem obdobju so namreč vsa področja otrokovega razvoja tes-
no povezana, zato se pri testiranju ne smemo osredotočiti samo na pravilno
motorično izvedbo gibalne naloge, temveč otroka opazujemo kot celoto: nje-
govo osebnost, pristop do naloge, čustva, ki jih izkazuje, in motiviranost za iz-
vedbo gibalne naloge. Prav slednje je glavni vzrok, s katerim dosežemo, da ot-
rok doseže svoj optimalni rezultat. Pri nekaterih otrocih podatkov o razvitosti
gibalnih sposobnosti ni mogoče pridobiti z veljavnimi testi, saj zaradi svojega
nedozorelega gibalnega vedenja (nemirnost, raztresenost, slaba koncentraci-
ja, pomanjkanje gibalnih izkušenj ipd.) ne morejo slediti zahtevanim nalogam
(Kremžar in Petelin, 2001).
Zaradi kompleksnosti organizacije in izvedbe spremljanja ter vrednotenja
gibalnih sposobnosti je smiselno, da ju opravlja oseba, ki je dovolj kompe-
tentna in strokovno usposobljena na področju gibalnega razvoja otrok. Boe-
kaerts (2013) ugotavlja, da morajo učitelji z namenom priprave učinkovitejših
učnih okolij razumeti, kako delujejo kognitivni in motivacijski sistemi in kako
vplivajo drug na drugega. Učinkovito gibalno učno okolje je spodbudno, izku-
šenjsko bogato, v njem se otrok počuti varno, sprejeto in lahko pokaže ves svoj
potencial. Takšno okolje v vrtcu najlažje ustvarimo, če otroka vključ imo v celo-
ten proces načrtovanja in izvajanja gibalnih dejavnosti, v tem primeru testira-
nja. Otrokov občutek, da soodloča in svobodno usmerja svoja ravnanja, lahko
tako otroku kot izvajalcu meritev olajša potek testiranja, zato otrokom omo-
gočimo svobodo pri načinu reševanja gibalnega problema in gibalne izvedbe.
125
