Page 144 - Retar, Iztok. 2022. Zgodnje gibalno učenje in poučevanje. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 144
dnje gibalno učenje in poučevanje
Ločimo več formatov otroške igre: razvedrilnega, tekmovalnega, didaktič-
nega, športnega ali kombiniranega.
Igra v vsakem otroku predstavlja ustvarjalni potencial, ki se nikoli ne razvi-
je, če ga ne spodbujamo ali celo zaviramo, misleč, da je igra odvečna dejavnost.
V vrtcih pogosto uporabljamo različne gibalne igre, pri katerih so vključe-
ni vsi otroci, tudi zato, da jim pomagamo pri razvoju in vključitvi v skupino. De-
limo jih lahko na:
– elementarne igre – igre, ki vključujejo elementarne oblike gibanja in v kat-
erih imamo možnost prilagajanja pravil trenutni situaciji in potrebam; so
nadgradnja naravnih oblik gibanja (lovljenje, skrivanje, rajanje);
– rajalne igre – preproste plesne oblike, pri katerih se udeleženci gibljejo po
ritmu pesmi, ki jo praviloma tudi pojejo;
– igre ponazarjanja – igre, pri katerih otrok ponazarja predmete, oponaša
živali in predstavlja pojme;
– socialne igre – igre, s katerimi podpiramo socialne veščine, čustva
posameznika in vedenjske spretnosti, ki so pomembne za kakovostne
medo sebne odnose (komuniciranje, sklepanje prijateljstev, spoznavanje,
kaj je prav in kaj ne …).
Značilnosti igre povzemamo po M. Videmšek in N. Jovan (2002):
– Ni toliko sredstvo treninga za življenje kot sredstvo za razvedrilo ter ohran-
janje zdravja in delovnih sposobnosti;
– ima tudi uporabno vrednost, kot sredstvo vzgoje in poučevanja, vendar
ne več za preživetje, temveč za kvalitetnejše življenje;
– ima pomembno vlogo pri razvoju otroka v celostno, harmonično in ust-
varjalno osebnost;
– z igro otrok razvija svoje telesne sposobnosti in duševne razsežnosti, za-
dovoljuje potrebo po gibanju, hkrati pa je igra pomembna tudi za social-
izacijo, saj otroka postopno navaja na življenje v skupnosti;
– je svobodno izbrana psihofizična dejavnost, pri kateri poteka ne moremo
predvideti vnaprej;
– je dejavnost, ki se uresničuje v mejah, določenih glede na čas, prostor ter
pravila.
144
Ločimo več formatov otroške igre: razvedrilnega, tekmovalnega, didaktič-
nega, športnega ali kombiniranega.
Igra v vsakem otroku predstavlja ustvarjalni potencial, ki se nikoli ne razvi-
je, če ga ne spodbujamo ali celo zaviramo, misleč, da je igra odvečna dejavnost.
V vrtcih pogosto uporabljamo različne gibalne igre, pri katerih so vključe-
ni vsi otroci, tudi zato, da jim pomagamo pri razvoju in vključitvi v skupino. De-
limo jih lahko na:
– elementarne igre – igre, ki vključujejo elementarne oblike gibanja in v kat-
erih imamo možnost prilagajanja pravil trenutni situaciji in potrebam; so
nadgradnja naravnih oblik gibanja (lovljenje, skrivanje, rajanje);
– rajalne igre – preproste plesne oblike, pri katerih se udeleženci gibljejo po
ritmu pesmi, ki jo praviloma tudi pojejo;
– igre ponazarjanja – igre, pri katerih otrok ponazarja predmete, oponaša
živali in predstavlja pojme;
– socialne igre – igre, s katerimi podpiramo socialne veščine, čustva
posameznika in vedenjske spretnosti, ki so pomembne za kakovostne
medo sebne odnose (komuniciranje, sklepanje prijateljstev, spoznavanje,
kaj je prav in kaj ne …).
Značilnosti igre povzemamo po M. Videmšek in N. Jovan (2002):
– Ni toliko sredstvo treninga za življenje kot sredstvo za razvedrilo ter ohran-
janje zdravja in delovnih sposobnosti;
– ima tudi uporabno vrednost, kot sredstvo vzgoje in poučevanja, vendar
ne več za preživetje, temveč za kvalitetnejše življenje;
– ima pomembno vlogo pri razvoju otroka v celostno, harmonično in ust-
varjalno osebnost;
– z igro otrok razvija svoje telesne sposobnosti in duševne razsežnosti, za-
dovoljuje potrebo po gibanju, hkrati pa je igra pomembna tudi za social-
izacijo, saj otroka postopno navaja na življenje v skupnosti;
– je svobodno izbrana psihofizična dejavnost, pri kateri poteka ne moremo
predvideti vnaprej;
– je dejavnost, ki se uresničuje v mejah, določenih glede na čas, prostor ter
pravila.
144
